Ne, gospod, mi smo zavezniki!

Iz zaupnega dnevnika grofa Ciana, Mussolinijevega zunanjega ministra in zeta, ki ga je dal Duce naposled usmrtiti. Nezadovoljstvo na Madžarskem najbolje označuje ta zgodbica, ki kroži po Budimpešti: Ko je madžarski poslanik objavil vojno ZDA, je uslužbenec, ki je sprejel napoved, zahteval nekatera pojasnila, ker ni bil seznanjen z evropskimi vprašanji.

»Ali je Madžarska republika?« je vprašal Amerikanec.

»Ne, Madžarska je kraljevina,« je odgovoril poslanik.

»Potem imate kralja?«

»Ne, nimamo kralja, imamo admirala.«

»Torej imate vojno mornarico?«

»Ne, nimamo mornarice, saj niti morja nimamo.«

»Potem imate gotovo kakšne določene zahteve?«

»Da.«

»Ali proti Ameriki?«

»Ne.«

»Ali proti Angliji?«

»Ne.«

»Potem gotovo proti Rusiji?«

»Tudi to ne.«

»Toda zoper koga imate potem svoje zahteve?«

»Proti Romuniji.«

»Potem boste objavili vojno Romuniji?«

»Ne, gospod, mi smo zavezniki!«

Ta simpatična štorija spominja na odnose med Slovenijo in Srbijo, ki so bili vedno kontroverzni, toda tudi prisrčni. Srbija je imela kralja, pa ne le enega, navsezadnje je Sloveniji grozil neki admiral (Brovet) brez vojne mornarice. Brovetovo vlogo v t. i. vojni proti Sloveniji bo treba šele preiskati, ker menda ni enopomenska.

Pustimo to, dobro je, da so odnosi med državama »splezali« na neko višjo raven – na raven, na kateri bi vedno morali biti. Če slovenskemu premieru Borutu Pahorju zamerimo marsikaj, mu vsekakor ne moremo očitati, da si je za svoj prvi »ciljni« obisk v soseščini izbral prav Beograd. Srbija nam navsezadnje veliko pomeni. »Boste objavili vojno Srbiji?« »Ne, gospod, mi smo zavezniki!«

Zdi se, da se je prav s tem obiskom (seveda skrbno pripravljenem) zgodil preskok, ki ne bo pomemben samo za državi, temveč bo gotovo valoval po širšem prostoru. Ne smemo pozabiti, da je med Beogradom in Ljubljano Zagreb.

Pahorjev memorandum, da bomo Srbiji ponudili vso »tehnično pomoč« pri vključevanju v EU, ima veliko težo. Nikar ne pozabimo, da je takšne »storitve« po vsem Balkanu ponujala Hrvaška – ki sploh ni članica Unije. In verjetno še nekaj časa ne bo.

Ne smemo biti prehitri, zdi pa se, da se ta prostor znova in hitro preureja. Srbija je pokazala zelo veliko, ko je »zamrznila« krajo premoženja slovenskih podjetij; sedanja vlada pač težko sanira vse tisto, kar se je dogajalo v času Miloševićevega režima. Slovenska vlada pa je tudi pokazala najboljšo pripravljenost glede vprašanja »izbrisanih«. Čas je, da se postopno odpravijo vizumi in podobna navlaka.

Seveda tu ne gre zganjati evforije. V Beogradu so admirali, tu so … kaj so? Je pa že to, da je premier prvi pomembnejši obisk (Pariza, Londona in podobnih »nepomembnih mest«) »naklonil« Srbiji, zelo pomembno. Če smo se dolgo izgubljali v malenkostih, je naposled dobro imeti pregled nad vso šahovnico. Tu se nam nekako vrača vse ozemlje nekdanje Jugoslavije – z vsemi svojimi vplivnimi območji. Ne trdimo, da se vrača nekdanja »geostrategija«, morda pa se ustvarja nova kvaliteta?

»Potem boste objavili vojno Romuniji?«

»Ne, gospod, mi smo zavezniki!«