»Ne more biti stvari, ki se ne bi dala povedati v slovenščini«

Njegov kabinet je pričakovano od tal do vrha poln knjig, vse naokoli so njegove slike in risbe. Želel je postati slikar, a se je zapisal slovenščini. V prostoru diši po tobaku, pipa je njegova spremljevalka že desetletja. Številne generacije novinarjev se ga najbolj spominjajo po vejici, za katero pravi, da je kot prometni znak. Profesor Vejica je naslov dokumentarnega filma, ki sta ga o njem pripravila Boža in Bojan Herek in je bil že predvajan v Laškem ter prejšnji teden na FDV, kjer je dolga leta predaval.


 

Na premiero filma v Laško so prišli številni pripadniki Slovenske vojske. Ni naključje, saj ste soavtor Vojaškega slovarja. Kakšno delo je bilo to?

Slovarji so kolektivno delo. Včasih misliš, da imaš prav, pa moraš prespati ali pa te kolektiv takoj korigira in ti pove, da je možno še nekaj drugega. Pri slovarjih ni zadnje besede, je dogovor. Pri vojaškem, vodil sem prvo in drugo izdajo, sem bil najmlajši in zadosti priden. Ampak nikoli nihče ni mislil, da bo tisto, kar on predlaga, obveljalo. To mora biti kolektivno delo. Poglejte slovar Slovenska krajevna imena, ki ga je v glavnem vodil Jakob Rigler. Tri prejšnje ekipe so se sprle in šle narazen. Dedci se potem niso niti pogledali.

Izobraženi ljudje?

Ja. 'Samo jaz imam prav.' Tak je bil tudi Toporišič. Šele Rigler je izpeljal to res delikatno zadevo; težave so bile tudi z oblikami, v katere so na terenu ljudje zaljubljeni. Mene so dali zraven, ker so vedeli, da se ne kregam.

Pri Rimskih Toplicah piše Rimskotopličan, v Rimskih Toplicah pa si pravijo Rimljani. Kako je zdaj prav?

Oboje. Recimo Puconci. Tam ne bi živ človek rekel, da je iz Puconcev, vsi ostali, ki znajo knjižni jezik, pa ne bi rekli iz Puconec. Ta dvojnost je zdaj ohranjena tako, da je lokalno zapisano v kurzivi. Tudi študentom sem rekel: 'Ko boste šli tja delat intervju, uporabljajte Puconec, ne vsiljujte knjižne oblike. Se ne bo svet podrl.' Knjižni jezik ima združevalno vlogo. Knjižno bo vedno iz Puconcev, tam bodo pa do sodnega dneva rekli iz Puconec.

Kdo vam je dal tak nazor?

Nekaj mora biti na značaju. Prepir po kratkem postopku v želodcu čutim kot bolečino. Potem je tu nekaj teorije, praška strukturalna šola, v Pragi sem po diplomi študiral. Upošteva jezikovno rabo in jo sooča z veljavno knjižno rabo, išče pa nekaj skupnega, ne da bi eno prevladovalo nad drugim, razen tam, kjer gredo stvari povsem proti knjižnemu jeziku – germanizmi itd. Je pa tako, da nikoli nimaš čisto prav. Vedno je treba še malo premisliti, prespati in tudi vzeti nazaj.

Vi ste vzeli kdaj kaj nazaj?

Kar naprej. Celo pri predavanju sem kdaj rekel, veste, sem doma še enkrat premislil. Prosim, popravite, tole ni v redu. Ampak študenti so se naveličali knjižnega jezika.

Pa so bili vaši napotki glede razžalitev v medijih neprecenljivi.

Takrat je bilo, kot da je novinarska srenja podivjala. Tisti, ki je kaj razkril, je razkril lumparijo in lumpa, ki bi ga moral javno bičati, ne pa ga v časopisih javno zmerjati in žaliti. Kot drvarji. Nobene finese, nobene manire. To me je jezilo. Lahko kvantam, kolnem, ampak ne v časopisih, ki nam morajo držati nivo, da gremo tja pogledat, kaj se spodobi, kaj pa ne. Če hočeš nekoga prizadeti, ga s tem, da mu boš rekel, da je kreten, osel, teslo, ne boš. On to ve (smeh). Z ironijo ga boš. Ironija boli. Ampak zahteva malo napora in nekaj ustvarjalnosti. Ironija je ubojna. In zanjo je najbolj značilno, da nima lastnih sredstev. Parazitira na drugih besedah. Kdor bi rekel, da je beseda ironična in da ga je užalila – tega ni. In to boli.

Vendarle pa si vas je večina študentov zapomnila po vejici. Kolegica Boža Herek je dokumentarni film naslovila Profesor Vejica.

Enkrat, ko sem se zjutraj v avtu peljal na predavanja, so bila poročila. Da je Hubble odkril še eno galaksijo in so rekli, da zdaj vemo, kje sta rob in center vesolja. Potem sem stopil v razred in sredi prazne table sem s kredo napisal vejico in rekel: 'Tole je pa naš center.' Pa se jim ni zdelo bogve kaj. Kisli nasmeški so bili. Vejica ni samo črtica v pravopisu. To je prometni znak skozi besedilo. Nekaj stvari sem tudi dopolnil, pa Toporišič ni hotel niti slišati. Na neki pravopisni seji je kasneje rekel, pa naj ima tisto levosmerno in desnosmerno vejico. Pred 'ki, ko, ker, da, če vejica skače', je namreč samo napol res. Kaj pa tiste vejice, ki zaključujejo, recimo, polstavek? Niso pred, ampak so za. Tako imenovane levosmerne vejice se ne ozirajo na to, pred čem stojijo. To je pravopisno vprašanje. Ko pa začnemo brati, nam ta vejica da signal, da moramo intonacijo temu prilagoditi. Takrat to postane splošno navodilo o kulturi govora, ne samo pisave. To je privedlo do prof. Vejice. Nisem bil užaljen niti se mi ni dobro zdelo.

Prav Toporišič pa vas je pripeljal na fakulteto.

Vedel je, da bi rad naredil doktorat in da ga na inštitutu pri slovarju nikoli ne bi naredil.

Zakaj ne?

Ker se je mudilo z izdelavo prve knjige SSKJ. Prosil sem za študijski dopust, da bi šel v Prago, pa ga nisem dobil, ker je bilo treba slovar dokončati. Toporišič me je povabil, da bi bil asistent pri njem in mi je obljubil tudi podporo pri doktoratu. O mojem doktoratu nisva spregovorila ene same besede. Bil je moj uradni mentor, drugi član je bil moj nekdanji, zelo spoštovani, mehki profesor Anton Bajec. On mi je rekel: 'Skrajšajte. Nihče ne bo bral take debele disertacije.' Imela je 800 strani. Skrajšal sem za 150 strani. Rekel mi je: 'Edini sem, ki sem vašo disertacijo prebral.' Ampak jaz sem to hotel napisati. Pri slovarju mi ne bi dovolili, zato sem Toporišičevo vabilo brez premisleka sprejel. Na akademiji so mi ta umik zamerili. Kot da sem dezertiral. Ko sem naredil disertacijo, me je že čakalo mesto na takratni FSPN (Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo, danes fakulteta za družbene vede FDV). Ne vem, kaj je to iskati zaposlitev. Blagrujem svojo preteklost v tem pogledu. Vrata so mi bila na FDV odprta in kar sem predlagal glede razvoja novinarske katedre in jezika, so sprejeli.

Pa tudi na obramboslovju, ne?

Ko je vojaški slovar izšel, je bila to slovenščina sredi prevladujoče srbohrvaščine v vojski. Slovenski generali so izposlovali, da smo na dan armade, 22. decembra, v Beogradu dobili Kidričevo nagrado, to je bila nagrada za znanstveno delo. Nagrajen je bil polkovnik metalurg, ki je izboljšal neprebojnost jeklenih sten v tanku, in mi (smeh). Dobili smo celo nekaj denarja, ne veliko. Za par fajf tobaka. Ko se je pojavil študij ONO – opštenarodna odbrana – sem predlagal, da če imamo naravoslovje, imejmo pa še obramboslovje. In so sprejeli. Potem je bila na fakultetnem svetu diskusija o angleščini v predmetniku. Čemur ni nihče nasprotoval. Zopet sem zinil – če morajo vojaki znati angleško, bi pa ja morali znati tudi tudi kaj slovenskega. Predstojnik Zorc me je pogledal, pa rekel: 'Napiši. Imej predmet, pa ga predavaj.' Napisal sem predmetnik, slovar sem imel – jaka muda, bi rekel moj sin – in sem začel predavati.

Ribiški slovar je pa čisto vaš.

To je moje … življenjsko delo se sliši preveč patetično. Rekel bi, da je to delo moje mladosti. Prvo ribo sem ujel, ko je bil oče še živ, leta 1948. Mislim, da sem to, kar sem, zaradi ribolova. Ribolov me je formiral kot človeka v razmerju do vsega, do narave. Do tega, da ubiješ ribo. Kar sem nehal že pred več kot desetimi leti. Se je črna ribiška duša oglasila. Nekega dne sem lipana ubil tako, da sva se gledala v oči. Ribi se, ko jo udarite med očmi, zenice razširijo. Tisti lipan me je pogledal: 'A tako?!?' Prej s tem nisem imel težav, potem pa sem nehal. Ves čas pa sem pripravljal slovar. To je moje samostojno delo, ki sem ga delal od leta 1972. Premišljene stvari, ker sem imel čas, ker me ni nihče preganjal.

Kakšna pa je verjetnost, da bodo vaši izrazi prišli v govor med ribiči?

Velika. Z Božom (dr. Božidar Voljč, op. p.) sva stala za hrbtom mladega fanta, ki je muharil na Uncu z muho, katere konstruktor je dr. Voljč. V angleščini se ji reče Cinnamon Sedge. Midva sva ga poimenovala cimetaš. Pa ga je Božo vprašal, na kaj pa loviš? Na cimetaša! Ne more biti stvari na tem svetu, ki se ne bi dala povedati tudi v slovenščini. Lahko manj ali bolj posrečeno. In to velja tudi za vojaško izrazoslovje, tam sem enkrat samkrat pogrnil. Ostal je srbohrvatizem pri vrbovanju. Gre za pridobivanje tajnega sodelavca za opravljanje poizvedovalnih, vohunskih poslov.

Jezik ni bil vaša prva izbira. Delali ste sprejemne izpite za likovno akademijo.

Nekaj mora najbrž le biti, če že ne v genih, pa vsaj v neki predpostavki, ker navsezadnje je Irena (hči, op. p.) vrhunska slikarka. Nekaj me je gnalo. Ko smo hodili na morje in so se drugi kopali in punce preganjali, sem hodil po temnih, ozkih hodnikih v Trogirju in iz te teme slikal v soncu žareče mestne hiše. Pri meni je bilo vse rumeno kot pri van Goghu. Sem si rekel – ušesa si sicer ne bom odrezal, ampak bi šel na akademijo. Pa ni šlo. Tovarišica iz Laškega Pavla Rovanova je šla k Božidarju Jakcu, ki je bil v komisiji. Prijatelja sta bila. Jakac je verjel, da iz tistih, ki pri njem študirajo, naredi slikarje kot bog po svoji podobi. Začutil je, da meni ena od teh dispozicij, ki Jakcu omogočajo, da naredi slikarja po svoji podobi, manjka. In imel je prav. Pri slikanju se zabavam, ampak akademija ni za hobije. Je pa tu vendarle zanka. Drugič je tam izpit delala neka Črnogorka. Dolga, krasna. 'Pa daj ti to meni nacrtaj, ti si to tako lepo izradio,' mi je rekla. Pa sem narisal. Bila je sprejeta, jaz pa ne (smeh). Zasukalo se je tako, kot se je. V lingvistiki nisem hudiču repa izdrl, v slikarstvu ga tudi ne bi. Pretolkel sem to življenje do 80. leta, ne da bi se mi bilo treba enkrat samkrat v življenju z enim samim dejanjem ali odločitvijo umazati.