Tiskane izdaje
Ponedeljkov koncertni večer Bobnov miru v Tolminu je bila predzadnja postaja 66 mladih glasbenikov iz 16 evropskih držav ob 100. obletnici začetka bojev ob Soči. Vendar je pred prvim koncertom v Portorožu završalo, ker so prireditelji na plakat zapisali, da gre za obletnico vstopa Italije v vojno, kar so nekateri na slovenski strani prepoznali kot nekaj nasprotnega od sporočila miru.
Paolo Rumiz, znani italijanski novinar in pisatelj, je poleg dirigenta Igorja Corretija Kureta sooblikovalec koncertov, ki so obiskovalcem pravo sporočilo kljub temu dostavili. Z njim smo se pogovarjali o nepotrebnem obmejnem kratkem stiku.
Vaš odziv po komentarjih s slovenske strani je bil zelo čustven. Ste razočarani, užaljeni?
Ne. Poudariti moram, da sem zelo vesel. Razočaranje je lahko samo trenutno, kar pa doživljam v teh dneh, ko potujem in pojem skupaj z mladimi, je nekaj najlepšega. Hkrati občudujem neverjetne pedagoške in glasbene sposobnosti Igorja Kureta. Toliko lepega se je nabralo, da bom še nekaj mesecev zelo srečen človek. No, seveda sem bil tudi nekoliko razočaran. Ko namreč poskušaš spraviti ljudi skupaj, se vedno najde kdo, ki poskuša ločevati.
Toda problem je, da ti ljudje ne napadajo pravih fašistov, temveč tiste, ki bi radi združili narode. Kako lahko sploh pomislijo, da lahko človek, ki združuje 16 narodov in 66 otrok v unikatno simfonijo, s tem trobi nacionalistično skrajno desničarsko sporočilo? Pred petimi leti sem skupaj z Riccardom Mutijem na tržaškem Trgu enotnosti pripravil koncert s predsedniki treh držav, kjer sta zadoneli tudi slovenska in hrvaška himna. Posledica so bile pritožbe italijanskih talibov, zato sem presenečen, da je podoben dogodek zbudil dvome o duhu koncerta in dal prostor talibom na slovenski strani. Nekdo me je pred dnevi vprašal, mar ne bi bilo bolje, če bi se opravičili. Menim, da bi se morali prvi opravičiti tisti, ki so se zbrali proti nam in neuspešno zastrupljajo ozračje.
Kar je pisalo na plakatu, je v bistvu velika neumnost slovenskih organizatorjev iz Portoroža. Razumem pa, da so zaradi tega nekateri popolnoma zgrešili bistvo Bobnov miru, ker se je fašistična organizacija Casa Pound maja v Gorici mobilizirala s praktično istimi besedami. Se motim?
Poglejte, nikoli ni bila uporabljena beseda proslavljanje obletnice. Ničesar ne praznujemo, le spominjamo se. Vstop Italije v vojno je zgolj še eno poglavje velike evropske tragedije. Popolnoma enako bi bilo, če bi za Kobariški muzej trdili, da proslavlja vojno. Seveda to ne more biti dlje od resnice. Toda moramo govoriti o vojni, da bi se ji s tem izognili, da bi zagotovili boljši mir za vse. Zelo pomembno je, da v tem trenutku evropske krize govorimo o prvi svetovni vojni.
Beseda mir je šibka, beseda vojna pa močna in mobilizira množice. Verjamem pa, da so se nekateri zbali besede mir na naših plakatih, saj ta beseda prekinja star konflikt, nekateri pa imajo še vedno interes, da ga podžigajo. Ne moreš pa govoriti o miru, če ne pojasniš, kaj je vojna. Zelo preprosto. To dela Kobariški muzej, ki je eden najboljših muzejev na svetu. V zadnjih dveh letih sem prepotoval vsa evropska bojišča. Če nekdo obtožuje nas, mora tudi ta muzej. Toda to bi bilo skrajno neumno.
Gre za stalni problem obmejnega območja?
Jaz sem sin meje. Polovica moje družine se je borila na italijanski, druga polovica pa na avstro-ogrski strani. Vse meje so nekoliko histerične - na obeh straneh. Kakor sem dejal, vedno se bo našel kdo, ki bo želel prekiniti normalen dialog. Težava so tudi mediji, ki dajejo več prostora idiotom namesto dobrim ljudem. S koncertom želimo ustvariti simfonijo med narodi. Za te mlade nastopajoče je bilo dovolj deset dni, da so se tudi čustveno vklopili v naše delo. To sta lep dokaz in metafora, kaj bi Evropa lahko bila. Evropa namreč danes ne razmišlja evropsko, temveč ima še vedno vsaka država svoj interes. Zelo sem zaskrbljen.
Bo kdaj bolje?
Meje so po mojem pomembne, saj so zagotovilo, da bom na drugi strani našel nekoga, ki je drugačen od mene. Ne bi bil rad, da so Slovenci kakor Italijani, ampak da ostanejo Slovenci. Hkrati pa rad zlahka in kadar koli prečim to mejo. Preprosto pa moramo - kakor v orkestru, kjer nekdo igra bobne, drugi pa trobento, toda oba isto pesem - sprejeti razlike med nami.
