»Ne moreš pluti ali leteti, če imaš le avto«

Ljubljana - Torkova odločitev ustavnega sodišča o možnih protiustavnih posledicah referenduma o noveli zakona o odvetništvu je odmevala v strokovni in politični javnosti. Igor Kaučič z ljubljanske pravne fakultete opozarja, da je naša ureditev naknadnega zakonodajnega referenduma evropsko primerljiva.


Predstojnik katedre za ustavno pravo ljubljanske pravne fakultete dr. Igor Kaučič je v zvezi z odločitvijo ustavnega sodišča opozoril na dve vprašanji. Prvo izhaja iz političnih ocen, da je ustavno sodišče podleglo odvetniškemu lobiju in zato sprejelo odločitev, kakršno je. Kaučič poudarja, da je ustavno sodišče v tem primeru tehtalo med dvema ustavnima vrednotama: med varovanjem človekovih pravic, pri čemer imajo odvetniki pomembno vlogo, in pravico državljanov, da na referendumu odločajo o vprašanjih, ki jih ureja zakon. V konkretnem primeru je ustavno sodišče dalo prednost varovanju človekovih pravic, in ni se prvič tako odločilo, opozarja Kaučič, zagotovo pa takšna odločitev za ustavne sodnike ni bila enostavna in lahko omogoča različne razlage.


Drugo vprašanje pa zadeva opozorilo ustavnega sodišča, da veljavna zakonska ureditev referenduma omogoča zgolj njegovo izvedbo o celotnem zakonu, in ne o njegovi posamezni rešitvi, čeprav zakon morda vsebuje le nekatere določbe, o katerih predlagatelj referenduma meni, da bi morali volivci o njih odločati na referendumu. Kaučič pravi, da mu ni povsem jasno, kam s takšnim opozorilom meri ustavno sodišče.


Iz pritrdilnega ločenega mnenja ustavnega sodnika Cirila Ribičiča je razbrati, da je bilo ustavno sodišče pri odločanju v težkem položaju tudi zaradi sistemskih pomanjkljivosti pri ureditvi referenduma, saj je moralo arbitrirati, ali bodo v konkretnem primeru nastale protiustavne posledice. Zato se Ribičič strinja s pozivom zakonodajalcu, naj prouči referendumsko ureditev. Po Kaučičevem prepričanju gre torej za dilemo, kdo naj nosi odgovornost, da se referendum dovoli oziroma da se ne. Ribičič se pri tem zavzema za takšno sistemsko ureditev, ki bi enakomerneje porazdelila odgovornost za preprečevanje protiustavnih referendumov med ustavodajalcem, zakonodajalcem in ustavnim sodiščem.


Igor Kaučič pojasnjuje, da bi morala že ustava, tako kot v večini evropskih držav, opredeliti določene vrste zakonov, o katerih ni možno referendumsko izrekanje. To so zakoni s finančnega in davčnega področja, zakoni, ki se sprejemajo po nujnem postopku, in mednarodne pogodbe. Naša ureditev naknadnega zakonodajnega referenduma je sicer povsem primerljiva z drugimi evropskimi ureditvami, saj je v naravi tega referenduma odločanje o zakonu v celoti. Le predhodni zakonodajni referendum je omogočal izrekanje o določenem vprašanju, ki ga je urejal zakon, vendar je ustavno sodišče zaradi težav, ki so se dogajale v praksi, predhodni zakonodajni referendum v celoti razveljavilo.


V državah, kot je naša in ki omogočajo zelo širok dostop do referenduma, je takšna ureditev ustavnopravno primerljiva. Lahko, poudarja Kaučič, razpravljamo o tem, ali je pristojnost ustavnega sodišča sporna ali ni, zagotovo pa ni protiustavna. Ni treba biti plati zvona, ustavno sodišče mora ob ureditvi, kakršno imamo, v to kislo jabolko kratko malo zagristi, saj so se trije dosedanji poskusi, da bi spremenili ustavo v delu, ki govori o referendumu, izjalovili. Ali kot slikovito ponazarja Kaučič: ne moreš pluti po morju ali leteti, če imaš zgolj avto.

Iz četrtkove tiskane izdaje Dela