Ne na mleko, na hmelj stavi vse več kmetov

Slovenj Gradec, Žalec – Mladi na Savinjskem, ki ostaja največje območje pridelovanja hmelja, se z velikim entuziazmom lotevajo hmeljarjenja. Kot gobe po dežju rastejo hmeljišča tudi na Koroškem, kjer se za pridelavo hmelja zaradi želje po boljšem in lažjem zaslužku odloča vse več mladih prevzemnikov kmetij, na katerih so se doslej ukvarjali s prirejo mesa in pridelavo mleka. 

»Prav zdaj se dogaja preobrat generacij, mlajši se lotevajo hmeljarjenja z izkušnjami, ki so jih dobili med odraščanjem na hmeljarski kmetiji in med šolanjem. Kar nekaj jih je namreč že končalo tudi hmeljarsko šolo kot nacionalno poklicno kvalifikacijo, ki jo imamo. Ko se odločaš za večje površine, ugotoviš, da potrebuješ dodatno strokovno znanje,« pove Martina Zupančič, direktorica Inštituta za hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije (IHPS).  Danes so razmere na hmeljiščih precej bolj optimistične, se pa hmeljarji zavedajo, da se obdobje, ki so mu bili priča med letoma 2008 in 2012, vedno lahko ponovi. Leta 2007 je bilo hmelja na svetovnem trgu malo in slovenski hmeljarji so ga lahko zelo dobro prodali na prostem trgu. Že leto kasneje je bila zgodba povsem drugačna. Tisti, ki niso imeli sklenjenih predprodajnih pogodb, so komaj preživeli naslednja štiri leta. »Mislim, da je ta šola imela svoj učinek. Hmeljarji zdaj sadijo, če za tem stoji pogodba. Običajno tako vsaj dve tretjini pridelka prodajo s predpogodbami. Ne veš namreč, kakšna bo letina. Če je dobra, imaš presežek, če je slaba, se lahko zgodi, da ti niti pogodbenih količin ne uspe dobaviti,« pravi Zupančičeva.

Drage obnove nasadov

Savinjski hmeljarji tako trenutno obnavljajo hektarske površine na obseg prejšnjega dolgoletnega povprečja. Za nov razmah hmeljarstva so odgovorne tudi tako imenovane kraft pivovarne, ki uporabljajo večji odmerek hmelja za varjenje piva, predvsem hmelj z zeliščnimi, cvetličnimi in sadno-citrusnimi aromami. Nasade obnavljajo po vseh hmeljarskih območjih Slovenije, razlaga Zupančičeva. Na Koroškem trenutno na novo gradijo opore na približno petih odstotkih površin, v Savinjski dolini je tega še kakšen odstotek več.« Do letos je bilo na Slovenskem največ hmelja sorte aurora, zdaj sta v enakem razmerju aurora in celeia, sledijo savinjski golding in druge aromatične in dišavne sorte. Zupančičeva opozarja, da prilagajanje trgu ne more biti prav hitro: »Hmelj je trajnica in je ne moreš tako hitro zamenjati kot krompir. Odzoveš se lahko v dveh, treh letih. Poleg tega je vložek v zamenjavo nasada precejšen. Čakaš skoraj dve leti, da dobiš polnorodni pridelek v tretjem letu. In ker so vložki veliki, si ne moreš privoščiti, da boš vsakih pet let menjaval nasad. V tem primeru se ekonomika ne izide.«

Slovenski kmetje izvozijo 95 odstotkov hmelja, po novem pa bo ta odstotek še višji, ker pivovarni Laško in Union nabavljata hmelj preko Heinekenove nabavne službe. Foto: Tadej Regent/Delo

Med močo in sušo

Kakovost letine je zelo odvisna od vremena, najbolj problematična pa so nihanja, opozarja Zupančičeva: »Danes imamo 25, jutri pa nič stopinj Celzija. Ali pa je zelo sušno in potem zelo mokro. Rastlina v določenih obdobjih ne prenese suše, takrat bi morali namakati. Hmelj namakamo že od leta 1987, in sicer slabi dve tretjini vseh površin v Sloveniji, kar nas uvršča v svetovni vrh, poleg seveda Amerike, Avstralije in Južne Afrike, kjer morajo v celoti vse namakati. Od evropskih dežel imamo največ namakanja in smo zamenjali tehnologijo, približno 25 odstotkov vode lahko prihranimo s kapljičnim namakanjem. S programom razvoja podeželja smo veliko naredili, da so lahko ljudje investirali tudi v težkih časih. Zdaj pa je še vedno treba obnoviti sisteme, črpališča, da bodo prilagojeni novim razmeram.« Prihodnost je odvisna tudi od evropske zakonodaje, ki zmanjšuje obseg dovoljenih pesticidov, farmaciji pa ni do tega, da bi vlagala veliko denarja v majhno in ozko panogo, kot je hmeljarstvo. Na IHPS se zavedajo, da bodo zaradi tega v prihodnosti lahko nastale težave, zato tudi v ta namen žlahtnijo sorte, da bodo čim bolj odporne proti boleznim in škodljivcem.

Za liter mleka 29 centov

Med novopečenimi hmeljarji je kmet Božo Kobolt, po domače Aber, iz Šmartna pri Slovenj Gradcu, ki je včeraj posadil prve sadike hmelja. »Na naši kmetiji smo se doslej ukvarjali pretežno s pridelavo mleka. Mlekarni Celeia v Arjo vas ga oddamo 140.000 litrov na leto. A cena mleka je nizka. Komaj 29 centov za liter. Da bi preživeli, sem nosilec dopolnilne dejavnosti na kmetiji. Imam kmetijsko mehanizacijo za žetje koruze pa tudi za delo v hmeljiščih,« pove Kobolt, ki se je s hmeljem prvič srečal, ko je služboval v zadrugi. »Takrat je imela Koroška kmetijsko-gozdarska zadruga precejšnje površine, na katerih je pridelovala hmelj. Kasneje so to dejavnost opustili, na hmeljiščih pa je rasla večinoma koruza,« pravi Kobolt.  Hmelj bo prideloval na dobrih treh hektarjih. Hmeljišča so uredili na kmetiji, ki jo je imel skoraj trideset let v najemu, pred kratkim pa jo je odkupil. Za hmeljsko žičnico so morali postaviti tristo stebrov. Letos pridelka še ne bo, nekaj ga lahko pričakuje prihodnje leto, polnorodnega pa šele čez tri leta. Posadili so domačo sorto, savinjski golding, in sklenili dolgoročno pogodbo o odkupu z nemškim trgovcem s hmeljem. O ceni za kilogram suhega zlata Božo Kobolt molči, saj se vsak pridelovalec zanjo sam dogovori, ko si organizira prodajne poti. »Cena za kilogram suhega hmelja bo precej višja od cene za liter mleka,« pove hmeljar. 

Brez pogodb ni posla

»Sklenitev dolgoročnih prodajnih pogodb in pravilna izbira sorte sta ključni pri odločitvi za naložbo v proizvodnjo hmelja. Če pridelovalec pogodbe ne sklene dolgoročno, torej vsaj za pet let, po zagotovljenih cenah in količinah za posamezno leto pridelave, mu naložbo odsvetujem, saj je tveganje preveliko,« opozarja najizkušenejši med hmeljarji, Jože Čas iz Turiške vasi, ki se s hmeljarstvom ukvarja že štiri desetletja. Čas ni le največji koroški, pač pa tudi slovenski hmeljar, saj prideluje hmelj na 176 hektarjih zemljišč. »V Mislinjski dolini in na posestvu na Spodnji Polskavi imamo po 35 hektarjev hmeljišč, v Dravski dolini pa 106 hektarjev,« pove.  Začel je tako kot Kobolt, na treh hektarjih, ki jih je postavil ob domačiji. »Zadnja leta se proizvodnja na naših posestvih giblje med 320 in 350 tonami suhega hmelja. Ves pridelek prodamo v tujino. Koroška je zaradi klimatskih razmer zelo primerna za pridelavo hmelja. Zaradi nadpovprečne kakovosti in stabilnih velikih pridelkov ga ceni vse več kupcev,« pravi Čas.   Največji slovenski hmeljar opaža, da se je povpraševanje po hmelju zadnja leta izjemno povečalo zaradi rasti butičnih pivovarn, ki ga porabijo bistveno več kot velike pivovarne, ki po Časovih besedah varijo klasična, lager piva. »Zaradi večjega povpraševanja so se povečale tudi površine hmelja v državah, ki so njegove največje pridelovalke. V prihodnjih letih zato pričakujem večjo ponudbo in z njo padec cen ter manjše možnosti za sklepanje dolgoročnih pogodb. Brez njih pa je odločitev za širitev hmeljišč za pridelovalca lahko usodna,« meni Čas.