Ne priznaj, zanikaj, napadi

Ob zgodbah o poslancih in njihovih težavah z izobrazbo, ko se eni lažno predstavljajo za nekaj, kar niso, drugi pa so zaradi prestopkov v izobraževalnem procesu celo kazensko ovadeni, se nasmihamo in zgražamo hkrati. Na prvi pogled je to tema, ki ni drugorazredna, ampak celo tretjerazredna. Navsezadnje, s čim pa nas poslanci državnega zbora, predstavniki ljudstva in zakonodajne veja oblasti, ki definira polje javnega, sploh še lahko presenetijo? A lahko bi dejali, da so prav predvidljivi v tem, da vedno znova presenetijo, kot se je to zgodilo v primeru ministra in prvaka vladne stranke. Pa vendar, če se poglobimo v jedro problema, trčimo v večno temo v politiki - laž! Če zmoremo že najmanjši miselni napor, zaznamo značilne vedenjske vzorce in metode zamegljevanja. To pa zbuja skrb, in kar lahko pri tem storijo mediji, ni le to, da temo prepoznajo kot vredno pozornosti, ampak da tudi opozarjajo na laži in jih razgaljajo. O poslancih s težavami pri izobrazbi ne pišemo zato, ker bi bili sredi obdobja kislih kumaric, ampak ker je to očitno ne le poslanski, temveč obči problem.

Nekoč je prosluli in svetovno znani diktator nacionalsocialističnega prepričanja izjavil, da bodo velike množice prej nasedle veliki laži kot pa majhni. Če bi poslanec SDS vsaj malo poznal zgodovino, malih laži ne bi uporabljal, ker seštevek malih laži nikoli ne da rezultata v obliki velike laži, ki bi ji zaradi njene neverjetnosti celo verjeli. Tudi v njegovem primeru se je pokazalo, da formula, po kateri bi neresnica postala resnica kot posledica vztrajnega ponavljanja neresnice, nima domovinske pravice v skupnosti, ki ima temelje v razsvetljenstvu in krščanstvu. Zato se je na koncu za poslanca tudi končalo tako, kot se je. Laž, s katero je uspeval v svojem okolju, da je ekonomist in menedžer, je bila razgaljena. Ugledni član lokalnega okolja, očitno tudi uspešni podjetnik, ki se je na perutih pomembne politične stranke kot nadzornik dvignil v družbe nacionalnega pomena, je osramočen. Izdajal se je za nosilca dveh diplom z dveh šolskih ustanov, eni višji in drugi visoki, potem pa se je pokazalo, da je opravil le tečaj usposabljanja. Zakaj se je poslanec tega loteval na tak način, bo ostalo skrivnost, saj odgovor pozna le sam.

Vse kaže, da lažno predstavljanje poslanca ni le njegov osebni problem. Ker njegova stranka ne reagira, ampak celo sodeluje pri zamegljevanju, odgovornost pade tudi nanjo. Nerodna reč je, ker gre za eno izmed strank (pa ni edina), ki gradi svojo verodostojnost prav na resnicoljubju. Očitno to postaja njen vzorec delovanja, ki ima domovinsko pravico v ameriški politični republikanski kulturi: ničesar ne priznaj, zanikaj vse, pojdi protinapad. Namigovanje podpredsednika stranke, da imajo ne le njihovi poslanci, ampak tudi poslanci iz konkurenčne stranke podobne težave, njihov priimek pa se konča na -ič (pri tem ni bilo jasno, ali je imel v mislih celo -ić), sodi v slovenskem kontekstu na mejno polje šovinizma. Navsezadnje je menda vsem jasno, kdo in kakšni so ljudje s takšno končnico v priimku, mar ne!

Če bi prvak te stranke vsaj prebiral še kakšen medij več in ne le tistih, ki glorificirajo njegovo minulo, sedanje in bodoče delo, bi verjetno ne izustil stavka, da svojemu poslancu verjame bolj kot nekemu uslužbencu neodvisnega državnega organa.

Že pred omenjenim poslancem, za katerega se je pokazalo, da ni študiral, ampak se je usposabljal, se je zapletel še en poslanec iste stranke. Čeprav se je poslanec, ki si prizadeva pridobiti izobrazbo, kar je seveda hvalevredno, v svojih izjavah, pojasnilih in navajanju dejstev ujel v lastne besede in kontradiktornosti, se mu bolj verjame kot resnim medijem ali državnim institucijam. Ko se na spletni strani te stranke potem nizkotno napade oseba, ki je živa priča o poslančevih mahinacijah v procesu izobraževanja, pa to ni več problem. Mimogrede, prav groteskno je spremljati, kako spletna stran resne politične stranke vse bolj prevzema slog brezplačnikov, ki so vzniknili pred volitvami in, glej ga čudo, kmalu po volitvah tudi ugasnili.

Ali je šlo v zgodbi dveh poslancev za sladko maščevanje zaradi razgaljenja neke druge laži, je na tem mestu odveč razpravljati. Tudi pretirano razglabljanje o povezavi med politiko in lažjo je nepotrebno, ker so izjave in dejanja akterjev dovolj zgovorni. Tako kot »prvi« laži niso sledila ustrezna dejanja, se, žal, bojimo, da bo tako tudi v poslanskem primeru. Slovenska politika pa medtem vse bolj tone, ker izgublja občutek za razlikovanje med resnico in neresnico.

Iz sredine tiskane izdaje Delo