Proti ekstremistom storili vse, le povedo ne, kaj je to bilo

Ljubljana − Poročila Sove in medijev o desnem ekstremizmu iz leta 2011 je takratni predsednik Danilo Türk označil kot »skrb vzbujajoča«. Vprašanje, kako so se nanje odzvali oziroma kako so ukrepali tisti, ki jih je Sova obveščala, še danes ostaja neodgovorjeno.

Po tem, ko se je državno tožilstvo odločilo, da bo vztrajalo pri kazenskem pregonu novinarke Dela Anuške Delić, češ da je objavila tajne podatke Sove o delovanju desnih esktremističnih skupin v Sloveniji, smo iz obtožnega predloga izvedeli, da je bil o delovanju desnih skrajnežev obveščen sam državni vrh (vsaj od aprila 2010 naprej): takratni predsednik Türk, premier Borut Pahor, pravosodni minister Aleš Zalar, pa tudi notranja ministrica Katarina Kresal in generalni direktor policije Janko Goršek.

Pravijo, da so storili vse

Pojasnil, kako so ukrepali, septembra nismo dobili. Kresalova in Zalar sta, denimo, odgovorila, da nam konkretnih pojasnil »zaradi časovne oddaljenosti teh dogodkov in ker z dokumenti, na katere se sklicujemo, ne razpolagata, ne moreta dati. Edini, ki je bil takrat konkreten, je bil Türk: »Tako poročila Sove kot poročila medijev leta 2011 v zvezi s pojavi ekstremizma so bila skrb vzbujajoča.« Na njihovo vsebino je opozoril Pahorja, obrambno ministrico Ljubico Jelušič in načelnika generalštaba.

Pahor danes kot predsednik države zgolj odgovarja, da »je relevantno stališče sedanje vlade o tej zadevi in njeno morebitno ukrepanje«. Drugi odgovarjajo, da so glede varovanja nacionalne varnosti storili vse, kar so omogočala njihova pooblastila.

Posebno poročilo

Med obveščenimi je bila torej tudi Jelušičeva, ki jo je predsednik republike kot vrhovni poveljnik obroženih sil (med ekstremisti so bili domnevno tudi pripadniki SV) prosil, naj pojav skrbno prouči in primerno ukrepa.

Zalar zdaj dodaja še, da »se spominja, da so odgovorni v ministrstvu za obrambo in notranje zadeve pripravili posebno poročilo o ugotovitvah glede na informacije, da naj bi nekateri pripadniki policije in predvsem vojske bili povezani s pojavom ekstremizma«. To poročilo pa da »je lahko bilo pripravljeno samo na podlagi preverjanj ustreznih služb«.

Odzvali so se. Kako? Ne vemo.

Nekdanja notranja ministrica Katarina Kresal nam je zatrdila, da se je »policija na informacije Sove v okviru svojih pristojnosti zagotovo odzvala«. Konkretnejših podatkov ne more posredovati, »ker ne more odgovarjati pavšalno ter zgolj po spominu in brez ustrezne dokumentacije«, saj je ministrovanje končala že več kot pred tremi leti. Kako je ukrepala policija, smo poizvedovali tudi pri Janku Goršku, ki pa je povedal le, da zdaj kot javni uslužbenec ne more komentirati dogajanja. Pravi pa, da je takrat storil vse, kar je bilo v njegovi pristojnosti, in pristojnim službam naložil temeljito preiskavo. Zagotovil je, da »so šla vsa poročila takoj naprej in da niso ležala v predalu«. Sinhrono so odgovorili s policije, kjer naj bi »vse informacije, ki so jih prejeli od Sove, pristojne službe v policiji ustrezno analizirale in izvedle ustrezne aktivnosti, ki jim jih omogoča zakon«.

Ljubica Jelušič: Zakaj je izpostavljen le Mors?

Da je prejela dopis in del seznama z imeni, za katere je imela Sova indice o sodelovanju v neonacističnih gibanjih, je potrdila Ljubica Jelušič. Pravi, da je bila predpostavka Sove, da so bili vojaško urjeni. Po njenih besedah je takoj odredila preverjanje teh oseb, to pa je izvedla obveščevalno varnostna služba (OVS). Vendar so lahko preiskovali le tiste, ki so bili v njihovi pristojnosti, torej zaposlene v SV. Z njimi so po besedah Jelušičeve opravili pogovore, med katerimi so vsi trdili, »da ne sodelujejo v teh skupinah in da je šlo le za mladostne zablode pred več leti«.

Mors je menda potem tožilstvo vprašal, ali so indici Sove zadostna podlaga za uvedbo prikritih preiskovalnih ukrepov in ali odobrijo takšno preiskavo. O nadaljnjih ukrepih Jelušičeva pravi, da »gre za strogo zaupne podatke, ki jih imajo na Morsu in na tožilstvu in jih ona ni dolžna razkrivati«. Zatrjuje, da so ukrepali v skladu z vsemi takrat obstoječimi zakonskimi možnostmi, da pa so pri »izvedbi vseh teh ukrepov trčili na nedorečeno in predvsem neobstoječo zakonodajo pri nas«.

Zloraba medijev?

Jelušičeva se je odzvala tudi na kazenski pregon novinarke Dela Anuške Delić, ki naj bi po njenih besedah »iskala podatke o ukrepih Morsa SV, ter da je v svojih zapisih pretežno izpostavljala ekstremiste v SV«, kar opisuje kot »neke vrste zlorabo medijev«. Jelušičevi se postavlja vprašanje, zakaj naj bi iz Sove uhajali zgolj podatki, ki zadevajo Mors, ne pa tudi od drugod. Po »njenih neuradnih podatkih naj bi podobni indici o obstoju ekstremistov obstajali tako za policijo, Sovo in za vrhove uradniških slojev na ministrstvih«.

Navedbe Jelušičeve, da je novinarka »pretežno izpostavljala ekstremiste v vrstah SV«, sicer ne držijo. O njih je pisala manj, in sicer zato, ker je Mors leta 2011 trdil, da ekstremistov v SV niso odkrili, sama pa jih je brez posebnih zmogljivosti, ki jih ima na voljo OVS, odkrila vsaj pet.

Lažni diamanti

Spomnimo, Jelušičeva se je leta 2011, torej takrat, ko jo je kot obrambno ministrico predsednik republike opozoril na skrb vzbujajoče podatke, raje spravila nad novinarje, kolumniste in medije, ki so razkrivali ozadja tega pojava ali nanj opozarjali. V blogu pod naslovom Lažni diamanti so večni jim je naprtila očitek, da pišejo o »novici, ki je ni«, in sklenila, da se »tudi lažne, izkrivljene in intrigantske zgodbe lahko dobro prodajajo, tako kot se dobro prodajajo lažni diamanti. V umazanih vojnah seveda.«

Jelušičeva torej še danes, ko so Delo in drugi mediji razkrili vrsto podatkov o desnih ekstremističnih skupinah, njihovih povezavah s politiko ter njihovo vlogo v študentskih protestih, sabotažah vstaj in drugih primerih − pred kratkih smo, denimo, razkrili primer varnostnika, ki je varoval državni vrh in ki je bil večkrat zaznan v družbi slovenskih neonacistov −, zagovarja tezo, da je šlo za »novico, ki je ni«. Društvo novinarjev Slovenije se bo sicer danes na novinarski konferenci zaradi pregona Anuške Delić zavzelo za popravek določb kazenskega zakonika, ki pregloboko posegajo v pravico javnosti do obveščenosti.