Nekaj za flavto in veliki boben

Še enkrat je predsednik Danilo Türk v zunanji politiki povsem zasenčil premiera Boruta Pahorja. Ta je romal v Canosso, kjer je cesar Henrik IV. po tridnevni pokori dosegel od papeža Gregorja VII. preklic izobčenja. Canossa pomeni: ponižati se. Skratka, premier je v Rimu, pri Berlusconiju tratil davkoplačevalski denar, dosegel pa ni čisto ničesar, nasprotno, Italija bo ukinila ves denar za Stalno slovensko gledališče v Trstu. Poleg tega ga v Vatikanu sploh niso sprejeli, ker se je sveti oče Benedikt »umaknil« v Castel Gandolfo, kjer si papeži odpočijejo od »napornega dela«. Fiasko. Blamaža.

Danilo Türk pa je po Ljubljani briljiral s srbskim predsednikom Borisom Tadićem, kar smo označili kot »zgodovinski obisk«. Oba sta namreč v svojih izjavah po uradnih pogajanjih na Brdu poudarila pomen pravila pravičnosti, ki naj bi bilo temelj pogajanj in pogovorov o vseh nasledstvenih vprašanjih po nekdanji Jugoslaviji.

Hopla, to je kar nekaj pomembnih stvari. Najprej pravičnost. V tem grmu nedvomno tiči sporočilo Hrvaški, ki ima v svojih velikih apetitih probleme z vsemi sosedi, gre pa seveda tudi za pravičnost »kar tako«, ker je na Balkanu doslej ni bilo, vendar se o tem očitno da pogovarjati. Drugo, gre za ponovno vzpostavljanje kulturnih in drugih stikov med državama, ki sta bili, kot se je zdelo, celo v vojni, vendar so vsaj v Beogradu pripravljeni priseči, da je v resnici nikoli ni bilo. Za vojno naj bi bili krivi Milošević, Marković in JLA. Srbi menda ne bi nikoli napadli Slovenije.

Tretjič, v resnici gre za »zgodovinski obisk«, saj imata obe državi pomembno skupno zgodovino. Za nekaj časa smo pač pretrgali stike! Družinski prepir. Ki se ga da pozabiti. In četrtič, gre za izjemne gospodarske stike, saj sta obe gospodarstvi, kot se reče, »kompatibilni«. Skratka, neumnost bi bila, če bi se še naprej prepirali in prav s tega zornega kota je obisk Tadića v Ljubljani nadvse inteligentna poteza. Z obeh strani, kajti vse to utegne marsikaj pomagati k »uravnoteženju« razmer na območju nekdanje Jugoslavije.

In petič: čemu se sprenevedati okoli neuvrščenih?

Pravšen je tudi obisk pri parohu Peranu Boškoviću; prej so bili odnosi napeti, zdaj je Srbska pravoslavna cerkev v Sloveniji sestavni del naše/skupne kulture. Dobro je, da je »poročevalec« Evropske unije za Srbijo Jelko Kacin, dobro je, da so te dni kot poročevalca za Makedonijo imenovali Zorana Thalerja. Nekdo že ve, koga in kako izbira.

Slovensko zunanjo politiko je torej treba voditi celoviteje, ne le med Canosso, Oglejem in Klagenfurtom, temveč v smislu politično-zemljepisnega območja, ki ga razumemo in po katerem se lahko gibljemo. Menda smo v Beogradu (spet) zelo priljubljeni. Iz te »primerjalne prednosti«, ki traja že od prve Jugoslavije, je treba črpati kot iz skupnega naftnega vrelca, sicer se bo balkanska politična geografija znova izcimila v neko smetišče narodov in medsebojnih vojn. Marx je Balkan označil kot smetišče narodov. Bog mu nakloni vse najboljše, vendar se je v marsičem zmotil.

Obisk predsednika Borisa Tadića v Ljubljani pomeni vsaj na simbolni ravni vrnitev nekega svežega vetra, ki lahko prepiha marsikaj. Ne vemo, kaj si od tega obetajo v Beogradu, slovenska politika pa bi (med Zagrebom, Dunajem in Canosso) utegnila lažje zadihati. Seveda: če bosta to znala izrabiti premier in njegov zunanji minister.

Slovenska politika mora biti tenkočutna: majhna država, nežni prsti. Tako, kot je rogovilil Dimitrij Rupel, je bilo res katastrofalno, zato tudi imamo težave po vsem Balkanu; tako, kot je »v belih rokavicah« stvar izpeljal sedanji predsednik, pa je za v diplomatske anale. Nemški glasbenik Jacques Offenbach, avtor komičnih oper in glasbenih revij, je bil na sprejemu v Parizu. Pravkar je opazoval kot prekla dolgega mladeniča, ki je zaprosil za ples majhno debeluško. In ko so godbeniki vprašali Offenbacha, kaj naj zaigrajo, je odgovoril: »Nekaj za flavto in veliki boben.«

Gospodje politiki, v zunanji politiki se igra nekaj za flavto in veliki boben!

Iz Nedela