Nekje daleč, kjer postaneš odrasel

Za praznike ob koncu leta se običajno vrnejo domov tudi mladi, ki študirajo v tujini. Med njimi so tudi štipendisti AS fundacije. Razkrili so nam, da so se podali v tujino predvsem zato, ker so tam našli želene študijske programe. Navdušujeta jih multikulturnost skupnosti in strast, ki jo študentje kažejo do tistega, kar si želijo početi v življenju.

Luka Benčič, kontrabasist

Doma je s Ptuja in je študent drugega letnika konservatorija za glasbo Univerze za umetnost v Amsterdamu. Pravi, da mu je šola všeč, ker je velika in se lahko tam sreča in druži s podobno mislečimi iz različnih krajev sveta in Evrope. »Čutiti je, da imamo vsi željo po izobraževanju v jazzu. To si moraš zares želeti, če se podaš na študij nekam daleč, kjer je študentsko življenje za marsikoga zelo drago. Sam imam srečo, da finančna podpora staršev in štipendija zadostujeta in da se lahko posvečam samo študiju. Najbolj pogrešam domačo hrano, vreme, običajno za naše kraje, naravo, prijatelje in družino, a po drugi strani se navadiš novega ritma. Pomaga tudi zavedanje, da si v najslabšem primeru lahko doma v pol dneva,« pripoveduje.

Priznava, da pridejo tudi trenutki, ko ne igra tako, kot bi si želel, zato ga prevzamejo dvomi, ali se je prav odločil in ali je sploh na pravi poti. »A taki trenutki na srečo nikoli ne trajajo tako dolgo, da bi pustil vse skupaj in se vrnil. Nikoli tudi nisem imel izoblikovanih pričakovanj o tem, kaj mi bo prineslo šolanje v tujini, sem pa vesel, da me podpirajo domači in lokalna skupnost jazz glasbenikov, kar so precej pomembni dejavniki, da sploh uresničiš tako abstraktno željo, kot je študij jazz kontrabasa na Nizozemskem. Kot glasbenik si želim, da bi imel možnost igrati s čim boljšimi glasbeniki na čim boljših lokacijah,« dodaja.

Amsterdam mu ponuja raznolike možnosti za obiskovanje koncertov, nekajkrat na teden se odpravi poslušat tisto, kar mu je všeč oziroma pritegne njegovo pozornost. Tam namreč živi oziroma ustvarja velika jazz skupnost, kar pomeni več priložnosti za povezovanje z drugimi glasbeniki.

Luka Benčič študira kontrabas na konservatoriju za glasbo v Amsterdamu. Foto: Matej Družnik

Na novoletne počitnice v domovino se je vrnila po končanem petem semestru študija jazz vokala na bostonski glasbeni akademiji Berklee. Tja se je podala, ko ji je ta ameriška akademija na svoji poletni šoli v Italiji kot edini med vokalisti dodelila štipendijo. »Starša sta mi omogočila študij s pomočjo posojila, a želja ne bi bila uresničljiva, če ne bi dobila še štipendije. Ker je Boston zelo drago mesto, delam še v pisarni na kolidžu, saj zunaj njega kot tuja študentka ne smem delati. Ustreza mi predvsem prilagodljiv urnik,« pojasnjuje.

Za ZDA se je odločila, ker slovijo kot zibelka jazza, a njena pričakovanja, da bo pevski oddelek na Berkleeju zelo usmerjen v jazz, se niso izpolnila. »Šola bolj podpira druge zvrsti: r'n'b in soul glasbo. Poleg tega sem doživela kulturni šok, saj se je treba na šoli s 4500 študenti že od začetka samoiniciativno siliti v ospredje. Tega Slovenci nismo vajeni, v nasprotju z Američani, ki so veliko bolj samozavestni in obvladajo samopromocijo in povezovanje v koristoljubna prijateljstva. Tudi zato mi je bilo prvo leto zelo težko, « pripoveduje.

» Zato se družim z Evropejci, ki me bolj razumejo, usedemo se na kavo, čeprav je tudi ta zanič. Najbolj pogrešam domačo hrano, še zlasti kruh, mesa tam sploh ne jem. Po letu dni sem odkrila vsaj tržnico, kamor se odpravim enkrat na teden kar peš, da prihranim za vlak, in prav nakup na tržnici precej poceni moj tedenski proračun,« našteva podrobnosti iz študentskega življenja.

»Čeprav Berklee morda ni ravno najboljša šola za klasični jazz, se lahko tam zelo veliko naučiš. Na voljo imaš več kot 800 predmetov, vsako leto dodajo nove, in ker jazz pevcev ni veliko, mi ni tako težko dobiti nastopa. Ni mi žal, da študiram tam, a mislim, da je predrago in da ni toliko vredno,« dodaja. Po njenih besedah je v tujini spoznala, kako nestrpni smo Slovenci, na kar kažejo predvsem odzivi na spletu. Prav to jo je vodilo, da je začela pisati in ustvarjati svojo glasbo.

»V Sloveniji so študenti tudi zelo razvajeni. Na konservatoriju imaš po tri zasebne ure petja na teden, tam pa samo pol ure. Poskrbijo tudi za tvoje nastope, medtem ko je v ZDA vse odvisno od tvoje samoiniciative. A na študiju v tujini lahko spoznaš drugačno življenje in postaneš bolj samostojen,« je prepričana Ajda Stina Turek.

Ajda Stina Turek študira jazz vokal na bostonski glasbeni akademiji Berklee. Foto: Matej Družnik

Je študent tretjega letnika na londonski šoli za arhitekturo Architectural Association, ki je znana po najbolj raznovrstnih smereh, študij pa se osredotoča na aktualne teme in potencialne probleme prihodnosti. Na ljubljansko fakulteto se ni hotel prijaviti, saj ima po njegovem nazadnjaški pristop do reševanja problemov v našem življenjskem okolju, ki bolj kot kadarkoli prej potrebuje novo miselnost in inovativne pristope.

» V Ljubljani, žal, ni veliko usmeritev pa tudi vse temeljijo na ozkem spektru arhitekturnih ideologij, ki imajo večinoma preveč pragmatičen pristop, neprimeren za 21. stoletje,« pojasnjuje. Po tretjem letniku bo na vrsti praksa v arhitekturnem biroju. Katerega si bo izbral, še ne ve, toda izbire v tujini ne manjka. »Po enoletni praksi se bom vrnil nazaj na AA še za dve leti, saj študij traja pet let, po študiju pa si želim ustanoviti svoje podjetje in uresničiti projekte, ki so povezani predvsem z medsebojno komunikacijo prebivalcev, arhitektov in gradbenikov, ki skozi nove forme demokracije skupaj gradijo učinkovitejša mesta. Tega žal ne vidim v Sloveniji, ker je trg za to premajhen,« pravi.

Priznava, da so bila njegova pričakovanja o življenju v Londonu drugačna. »Prepričan sem bil, da bo v tako velikem mestu lažje najti isto misleče, a čeprav jih je lahko veliko, jih ni lahko najti. Predvsem študenti so zaprti v svoj krog, torej med kolege iste študijske smeri. Isto misleče ljudi iz drugih disciplin je težko najti, predvsem pa ni časa za navezovanje stikov, saj je študij zelo zahteven. Sem pa na šoli spoznal veliko podobno mislečih ljudi iz vsega sveta,« razkriva. Dodaja, da je zaradi brexita veliko birojev v Londonu izgubilo nekatere mednarodne projekte, v nekaterih pa so morali odpustiti zaposlene z drugih koncev Evrope. Zato je bilo letos težje najti pripravniško delo. Kljub temu je London še vedno arhitekturno središče in vse kaže, da bo to ostalo.

Max Čelar študira na londonski šoli za arhitekturo Architectural Association. Foto: Matej Družnik

Jazz klavir študira na glasbeni akademiji Codarts v Rotterdamu in je trenutno na študentski izmenjavi v Københavnu. Pravi, da je vesel, da se je odpravil še v neko drugo tujino, njegove izkušnje pa so zmes vtisov iz teh dveh mest. »Gre za precej podobni kulturi, a kljub temu različni. Trenutno sem zelo navdušen nad Dansko, najbrž tudi zaradi spremembe okolja. Ljudje pogosto pričakujejo, da jim bom o tujini razodel neko novo 'religijo', kako je na severu vse urejeno, na jugu pa vse bedno, in da je nujno treba v tujino. A v resnici je ta potreba pogosto brez razloga. Naš razlog za odhod v tujino je bil, da tukaj tistega, kar si želimo študirati, pri nas ni mogoče,« poudarja.

Pri študiju na Nizozemskem mu je všeč, ker zadostuje znanje angleščine, a tja ni šel samo zato, da bi študiral, temveč tudi zato, da bi spoznal ljudi iz vsega sveta in se od njih kaj naučil. »Tudi če imaš super profesorja, sošolci pa niso kaj prida, ti to ne pomaga kaj dosti. Zato iščeš ljudi s podobnimi željami, ambicijami in interesi, predvsem pa strastjo, ki sem jo pri nas pogosto pogrešal. Pri nas je tehnično znanje, ni pa energije, ki sem jo občutil tam,« poudarja.

Tudi on večkrat pogreša raznolikost narave, s kakršno se ponaša Slovenija, in da nista vse samo ravnina in veter. V mestih, kot so Amsterdam, København in Rotterdam, se je zaradi številnosti ljudi in državnih subvencij mogoče naužiti veliko bolj pestrega glasbenega programa.

»Čeprav taki koncerti in glasbeni dogodki tudi stanejo, greš poslušat in se odrečeš pivu po koncertu. Res lahko slišiš marsikaj in to je zelo pomembna izkušnja. Opažam, da se izboljšuje scena v Ljubljani, še zlasti v zadnjih letih, ko je zaživel Kino Šiška, sploh se ne zavedamo, kako je super, da imamo tudi Metelkovo,« opominja. Tudi k načrtovanju prihodnosti pa tako kot h glasbi pristopa improvizirano.

Rok Zalokar študira jazz klavir na glasbeni akademiji Codarts v Rotterdamu. Foto: Matej Družnik

Študij jazz tolkal na glasbeni akademiji Codarts v Rotterdamu je začel šele v letošnjem šolskem letu in teh nekaj mesecev je dovolj, da ima o tamkajšnji sceni prve vtise, podobne tistim Roka Zalokarja. »Ker je Rotterdam veliko mesto, je mnogo več tudi klubov in glasbenih dogodkov ter bolj raznolika glasbena skupnost. A tudi v Sloveniji je kar v redu, le ciljna publika je maloštevilna, zato je krog hitro zaprt. Tudi na akademiji imam več priložnosti za druženje in sklepanje prijateljstev z vrstniki iz vsega sveta, tudi iz Singapurja in Avstralije, čutiti je tudi več energije in motivacije za glasbeno ustvarjanje. Za glasbenika je pomembno, da lahko posluša dobre koncerte in prodorne glasbenike, in skoraj vsak teden lahko slišiš res velike zvezde, česar v Sloveniji manjka. Začel sem igrati v bendu s člani z različnih koncev sveta, zato se vozim na vaje v Haag, ta mesec pa bomo začeli snemati tudi album,« razkriva.

Všeč mu je, da je pouk v angleščini, najbolj pa pogreša naravo in hribe, a kot poudarja, se s sodobnimi komunikacijskimi tehnologijami da premagati domotožje. »Zelo pogrešam, da se lahko odpraviš danes v hribe, jutri na morje, a sem tudi vesel, da mi za preživljanje ni treba delati in da se lahko posvečam glasbi,« pravi Domen Cizej.

Domen Cizej študira jazz tolkala na glasbeni akademiji Codarts v Rotterdamu. Foto: Matej Družnik