Nekoč futuristična vas Bornov sameva v pozabi

V zatrepu ozke doline, stisnjene pod gorski greben karavanške Košute, se šopiri nenavaden stanovanjski blok, kombiniran s stolpičem, ki je videti kot nekakšen tujek sredi gozdov. Vtis je pravilen, saj ga je ljudska oblast prezidala iz gradiča, ki ga je že 19. stoletju postavil Julius baron Born.

Pod blokom s stolpičem, na katerem se bohoti ogromen grb z dvema zmajema, je Jelendol: raztresena peščica hiš, ki so videti, kot bi jih vzel s kakšnega nemškega podeželja. Tudi te je dal postaviti berlinski menedžer baron Born, da je vanje naselil gozdne delavce, tesarje in lovce. Že leta 1897 je v vasi postavil tudi žago, na njej je še po vojni delal oče Jelendolčana Janeza Megliča, ki je v stanovanjsko hišo pred nekaj leti predelal prav to nekdanjo žago.

Poleg nje si je današnji upokojenec postavil idiličen ribnik, ki ga napajajo številni mali izvirčki iz brega nad hišo. Šumenje vode in kakšen dim, ki se suklja iz razdrapanih hiš, sta edini znamenji življenja nekoč prekipevajoče vasi, ki je bila po Bornovi zaslugi verjetno tudi ena najnaprednejših na takratnem Kranjskem.

Že nekaj let pred iztekom 19. stoletja je imela vas najsodobnejšo komunalno infrastrukturo: vodovod, kanalizacijo z osrednjo greznico, elektriko in celo telefon. S telefonskim omrežjem je stari baron, strastni lovec, povezal svoje lovce in gozdarje, in to morda še kakšno leto prej, preden je prvi telefon zazvonil v Ljubljani, navdušeno pripoveduje Janez Meglič, ponosen na nekdanji blišč Jelendola.

Tako je bilo tudi z elektriko. Ob koncu dneva, ko je v dolini zamrl zvok žage, so vodni tok iz takratnega zajetja Tržiške Bistrice preusmerili na električne turbine in v vasici ter na Bornovem gradiču so zasijale električne luči. Sredi divjega sveta pod visokimi Karavankami je skozi goste temačne gmajne svetila luč napredka, ki je te kraje dosegla celo pred Ljubljano. »Ko bi le imeli danes kakšne Borne, da bi investirali tako, kot so oni nekoč,« zavzdihne Meglič.

Ime je vasica dobila leta 1955, prej so kraj klicali Puterhof, in sicer po jelenih, ki jih je poleg kozorogov na svoje posestvo naselil Julius Born. Zaradi teh živali je baron z močno dvometrsko ograjo ogradil več kot dva tisoč hektarov svojih gozdov, v katere je, jelenom v slast, nasadil kostanje. Razvijal je tedaj v visoki družbi priljubljen lovski turizem in bil tudi prvi, ki je izdelal natančen gozdni načrt. Do njegovega prihoda je v tem koncu doline samevala ena sama kmetija Primožičev, ki jo je prišlek iz Berlina odkupil in na njenem mestu postavil grad svete Katarine. Nemški bankir, Jud, direktor železnice Berlin–Stettin (Szczecin), je leta 1891 od tedaj propadajoče Kranjske industrijske družbe, za katero je opravljal delo svetovalca, kupil obširno posest na Tržiškem.

»Prevzela ga je neokrnjena narava, ko je prišel sem na lov, še posebno ta južna stran Košute mu je bila zelo všeč, zato se je odločil za nakup,« pokaže Meglič na obširno gorsko pobočje, zaradi katerega dolina pozimi nekaj tednov ne vidi sonca.

Skrbni za posle in zaposlene

Z gradiča sta Julius in kasneje njegov sin Karl upravljala svoje kranjske posesti in podjetja, s katerimi sta pustila neizbrisen pečat Tržiču in okolici, ter na njem sprejemala svoje goste. Ti so v Jelendol prihajali po edini poti skozi ozko sotesko, v kateri je komaj dovolj prostora za muhasto deročo hudourniško bistrico in cesto, ki jo je dal marsikje v živo skalo vsekati stari baron. Na najožjem delu so morali v skalo celo izklesati predor, skozi katerega še danes vodi edina cestna povezava med Tržičem in Jelendolom. Po njej so Bornovi spravljali les do svoje druge žage, ki je bila v Tržiču, in to prav tam, kjer se danes bohoti Sparov nakupovalni center. Po tej nevarni in vijugasti cesti sta se v 30. letih prejšnjega stoletja učili voziti avto tudi Juliusovi vnukinji Marija in Elizabeta.

Bornovi niso bili le podjetni, pač pa tudi navdušeni tehnološki naprednjaki. Juliusov drugi sin Frederik, ki je prevzel očetove posesti v Podljubelju, je bil drugi, takoj za ljubljanskim baronom Codellijem, ki je avto nabavil že leta 1897, ponosni lastnik osebnega vozila na Kranjskem. Karl Born, ki je za očetom podedoval jelendolski gradič in njegovega podjetnega duha, je v kraju in širše na Tržiškem razvijal različne gospodarske dejavnosti, ki so bile vir zaslužka za kar 250 do 400 ljudi, piše kustos tržiškega muzeja dr. Bojan Knific v svoji, še neizdani, knjigi Borni v Tržiču: »Skrbel je za zaposlene, za sožitje z ljudmi, zgradil je stanovanja za 25 do 30 delavskih družin, razširil javno razsvetljavo, podpiral šole in urade, siromašnim ljudem je omogočil zastonj razsvetljavo, izboljšal cestne povezave, zaposleni so imeli drva za kurjavo in elektriko zastonj, meso divjačine je bodisi razdelil med zaposlene in prebivalce Jelendola ali pa so ga dobili ceneje, kot bi ga dobili sicer na trgu, delavce je solidno plačal, skrbel je za ostarele, ki so v njegovih stanovanjih lahko ostali do smrti.«

V nekdanjih Bornovih hišah, katerih fasade že popuščajo zobu časa, živijo danes lastniki, ki so ta stanovanja odkupili od stanovanjske zadruge po t. i. Jazbinškovem zakonu, potem ko so se Bornove dedinje odrekle vračilu lastništva v naravi in se odločile za odškodnino. Odpovedale so se tudi gradu, ki je bil po vojni predelan v večstanovanjski objekt. Bornovi so se pred nacizmom umaknili iz takratne Jugoslavije že leta 1941. Dedinje so obdržale le stavbo elektrarne, mimo katere vodi rahlo vijugasta pot skozi vasico. V mašinhausu, kot so nekdaj rekli elektrarni, se spominja Meglič mlajši, ki radovednim obiskovalcem rad predstavi kraj in njegovo bogato polpreteklo zgodovino, tudi danes obratuje majhna 50-kilovatna elektrarna. Vode je v dolini skoraj vedno dovolj in za vrati strojnice nenehno pritajeno šumi turbina ter dela za Bornovi dedinji, ki živita ena v Švici in druga v Italiji.

V času med obema svetovnima vojnama je bilo nad elektrarno stanovanje, beremo v Knifičevem rokopisu, v katerem je živel Franc Ahačič, vodja elektrarne in mojster za vse, kar je bilo povezanega z elektriko. To je bila tudi leta 1913 zgrajena okoli pet kilometrov in pol dolga ozkotirna železniška proga, namenjena transportu lesa. Vagone je po njej poganjala električna lokomotiva, hlode so natovarjali na vagone. Ozkotirna jelendolska železnica je bila, kot navaja železničarski publicist Tadej Brate, ena prvih elektrificiranih industrijskih ozkotirnih železnic na Slovenskem, in to v času, ko je še večina ljudi na Slovenskem živela ob petrolejkah.

Brez gostilne, cerkve in šole

Na železnico, ki je po vojni zamrla, spominja danes sredi vasi, iz katere vodi na karavanške vrhove več slikovitih vrhov, fotografija na velikem panoju, s katerim želijo Jelendolčani ohraniti nekaj spomina na čase Bornov. Radi bi seveda več, vsaj kakšno spominsko sobo, pove Stojan Štefe, predsednik Krajevne skupnosti Jelendol, v kateri je poleg Jelendola še vas Dolina, ko se sprehodimo okrog poslopja, ki je bilo nekoč gradič. Na vzhodni strani, skriti pogledu s ceste, naletimo na razsuto, še od prvotne stavbe delno ohranjeno krilo. Ko so po vojni preurejali grad v stanovanja za gozdarje, je ta del ostal neobnovljen. Ker so stanovalce preselili v prenovljeni, zahodni del objekta, je neke zime zaradi mraza popokala vodovodna napeljava; zaradi izliva vode pa so se sesuli stropi, na kratko opiše vzroke za žalostno stanje propadajočega krila, ki je po denacionalizaciji ostalo občini, predsednik krajevne skupnosti.

Občina nima niti denarja niti programa, kaj s to razdrapano podrtijo storiti. Edino Bornovi dedinji, obe se občasno vračata v vas, kjer sta preživeli mladost do leta 1941, bi lahko pomagali, nič drugega se ni mogoče domisliti, skomigata z rameni prebivalca vasi.

Nad vhodom v podrtijo je na portalu, ki je videl že boljše čase, ohranjen zapis Juliusa Borna: »Dieses Haus wurde gebaut im Jahre 1893–95.« (Hiša je bila sezidana v letih 1893–1895.) Čeprav je veliki potres prizadel tudi njegovo poslopje, je baron takrat s tisoč goldinarji pomagal prizadeti Ljubljani. Kamnite stopnice z železno ograjo, ki so še originalne, vodijo v nadstropja in v klet, kjer je bila še po vojni gostilna. Danes v vasi, katere populacija se je v zadnjih desetih letih skrčila z dvesto prebivalcev na kakšnih sto petdeset, ni gostilne. Ni niti skromnega bistroja niti trgovine. Šole že dolgo ni več, otrok tudi skoraj ne, cerkve nikoli niso imeli. Za bogoslužje še danes enkrat na leto uporabljajo lično izrezljano leseno kapelico, ki so jo v 20. letih prejšnjega stoletja v breg nasproti gradu postavili Borni.

Za gradom je strma potka, ki vodi do družinskega mavzoleja. V njem so shranjeni tudi upepeljeni ostanki Juliusa, ki je – povzemamo po Knificu – kot je zapisal takratni Bornom sicer nenaklonjeni katoliški tisk, »kar se gospodarskega vidika tiče, za Tržič in širše okolje storil več kot katerikoli izobražen in podjeten pravovernež slovenskih korenin«.