Nekoč je sveta Barbara bdela nad knapi, zdaj bdi nad geotehniki

Sveta Barbara ima vse manj »dela«: samo še en premogovnik in ena rudarska šola sta ostala, oba v Velenju.

Objavljeno
03. december 2015 20.37
Štrajk Hrastnik
Polona Malovrh
Polona Malovrh

Slovenski rudarji se bodo danes precej manj praznično kot nekdaj spomnil zavetnice svojeg stanu, svete Barbara. Poklic namreč že desetletja zamira, od nekdanje deseterice rudnikov je aktiven le še velenjski, od treh šol za »jamske profile« je ostal le Šolski center Velenje, kjer so program prenovili, da svetnici Barbari ne bo zmanjkalo varovancev: zadnji rudar je iz šole prišel v 2010, zdaj Barbara varuje geostrojnike in geotehnike.

Šolski center Velenje (ŠCV) oziroma po novem Šola za rudarstvo in varovanje okolja je zadnjih dvajset let edina šola za poklicno in tehniško izobraževanje na področju rudarstva v Sloveniji. Po podatkih montanista dr. Borisa Salobirja, profesorja ŠCV in predavatelja Visoke šole za varstvo okolja, je na rudarstvu in okoljevarstvu vpisanih 152 dijakov, večina iz Šaleške doline, nekaj tudi iz Bosne: »Večinoma so iz rudarskih družin, marsikateri tudi z dobrih kmečkih posestev. Delo pod zemljo ni odbijajoče. Bolj jih privlači imidž, da so nekaj več, da zmorejo tudi to in pa, seveda, še kar dobre plače ter druge rudarske ugodnosti.«

Številne ugodnosti za dijake

Iz najstarejšega razpisa za vpis novincev v srednje šole, ki ga v svojih arhivih hrani ministrstvo za šolstvo (MIZŠ), je razbrati, da je bilo še v 80. letih prejšnjega stoletja v treh šolskih centrih in eni dislocirani enoti na Žirovskem vrhu za rudarske poklice za mladino razpisanih 485 mest, od teh 320 v Velenju, za odrasle pa še 120 (90 v Velenju).

Da se vse manj mladih odloča za programa rudar in rudarski tehnik, so v ŠCV zaznali pred desetletjem. Da je bilo v 2006 v obeh programih le 25 dijakov, niso bile krive le stroge zdravstvene zahteve, zaradi katerih je vsako leto odpadla polovica željnih vpisa. Program je bilo treba preprosto prenoviti vsebinsko in po - nazivu. »Mladi se pač rajši izobražujejo v lepo in zanimivo zvenečih poklicih,« trdi Salobir. Bivši knap oziroma rudar je tako postal geostrojnik-rudar, rudarski tehnik pa geotehnik. Slednjega so po podatkih MIZŠ po nekajletnem premoru znova razpisali za novince prav v tem šolskem letu.

Za Salobirja je to poleg štipendijske politike Premogovnika Velenje (PV), ki je štipendije letos podvojil, dijaki pa imajo še dodatne ugodnosti, kot brezplačne učbenike, prevoze, jamske dodatke ..., pomembna spodbuda.
Klasičnemu rudarstvu dnevi vendarle niso šteti do te mere, da rudarskih poklicev ne bi več potrebovali, meni Salobir: »Rudarsko znanje se vse bolj povezuje z geologijo, geodezijo, geotehnologijo in gradbeništvom, z gradnjo predorov in cest, obnovo železnic. V Sloveniji še vedno obstaja tudi prek 250 površinskih kopov, kjer pridobivajo mineralne surovine.«

»Plačilo nedostojno«

Medtem ko v Zasavju, kjer so v 250 letih nakopali 130 milijonov ton rjave rude, intenzivno zapirajo še zadnjo jamo, bo velenjski premogovnik glede na predvideno življenjsko dobo do 2054 še potreboval kadre. Če so jo knapi v Zasavju ob zapiranju dobro odnesli, se Branko Sevčnikar, prvi sindikalist v energetiki, boji, da v PV ne bodo imeli te sreče: »Lastnik ne premore nobene strategije, kaj bi s tem delom energetike počel. Delo rudarjev ni nič drugače vrednoteno kot delo ostalih delavcev, zato tudi njihov pomen pada in bo zaradi takšnega razumevanja poklica še padal. Plačilo pa je za ta specifičen način dela nedostojno.«

Da zanimanje za rudarski poklic niha, ugotavlja tudi Salobir: »Ko smo enega od fantov vprašali, kaj bi rad delal, si je zaželel biti gospodar čela - kot njegov oče. Takšne vezi so najmočnejša spodbuda.« Med bodočimi geostrojniki in geotehniki pa so, pravi Salobir, tudi fantje s pametnimi telefoni, slušalkami v ušesih in kapuco na glavi, ki jim nihče ne bi prisodil zanimanja za »podzemni« poklic, od katerega so z izjemo Šaleške doline po državi ostali le Barbarini kipci in črne rudarske uniforme z 28 zlatimi gumbi. Toliko let je namreč štela zavetnica, ko jo je oče usmrtil in se ji je odprla pot pod površje.