Nekrolog: Janez Cvirn (1960–2013)

Slovensko zgodovinopisje je izgubilo odličnega zgodovinarja, ljubljanska univerza uglednega profesorja.

Objavljeno
21. avgust 2013 11.30
Rok Stergar
Rok Stergar
V noči na 7. avgust je umrl Janez Cvirn, redni profesor na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Mnogo prezgodaj je slovensko zgodovinopisje izgubilo odličnega zgodovinarja, ljubljanska univerza uglednega in spoštovanega profesorja, vsi, ki smo ga bolje poznali, pa izvrstnega prijatelja.

Janez Cvirn se je rodil 22. aprila 1960 v Celju. Tam je končal osnovno šolo in gimnazijo, nato se je vpisal na študij zgodovine in sociologije na ljubljanski filozofski fakulteti. Diplomiral je leta 1983 in se zaposlil v Zgodovinskem arhivu Celje. Tam je ostal le dve leti, toda v tem času je do podrobnosti spoznal gradivo, ki ga je uporabil za pisanje magistrske naloge o celjskih Nemcih. Magisterij je uspešno zagovarjal leta 1986, dve leti pozneje pa je predelana magistrska naloga izšla v knjigi Boj za Celje: Politična orientacija celjskega nemštva 1861–1907. Po prihodu iz vojske je nadaljeval študij in leta 1991 uspešno zagovarjal doktorsko disertacijo. Že leto pred tem je izšla njegova druga knjiga Kri v luft! Čreve na plot!: Oris družabnega življenja v Celju na prelomu stoletja.

Leta 1991 je zapustil Pokrajinski muzej Celje, kjer je služboval od leta 1985, in prišel na Filozofsko fakulteto v Ljubljani, kjer je bil izvoljen za docenta, ter je prevzel predavanja in seminar iz slovenske zgodovine v 19. stoletju. Zgodovino dobe, ko je najprej nastala ideja o obstoju slovenskega naroda in se je nato ta narod izoblikoval, je predaval vsa leta, od leta 1997 kot izredni in od leta 2002 kot redni profesor. Na fakulteto je prišel na pobudo Vasilija Melika, svojega predhodnika na tem mestu, doktorskega mentorja in zgodovinarja, ki je močno vplival na Cvirnove poglede na zgodovino. Cvirnovi teksti kažejo mnoge »melikovske« poteze: odlično poznavanje virov, pozornost na podrobnosti in pretehtane interpretacije. Prav tako so napisani v jasnem, preprostem jeziku, a brez nepotrebnega poenostavljanja. Poudarjen je pripovedni element, vendar to niso preproste zgodbice, saj ni podcenjeval pomena teorije in jo je izvrstno poznal ter uporabljal. Nikoli pa ni bila pavovo perje ali mašilo, ampak ogrodje historične analize.

Tekstov se je z leti nabralo zelo veliko, obravnavali pa so marsikaj: poleg politične zgodovine in zgodovine nacionalizmov, kar je bilo v središču njegovega zanimanja, tudi zgodovino boemstva, dvoboja, prostitucije, državnega urejanja zakonske zveze, homoseksualnosti, cenzure in še česa. Poleg vrste monografij ter razprav v revijah in zbornikih je objavil še nekaj poljudnih knjig, napisal scenarij za dokumentarni film, veliko gesel za Enciklopedijo Slovenije, osnovnošolski in srednješolski učbenik ter marsikaj drugega. Bil je urednik Kronike, časopisa za slovensko krajevno zgodovino, soustanovitelj in sourednik Zgodovine za vse ter glavni urednik Slovenske kronike XIX. stoletja.

Cvirnova raznovrstna in številna produkcija je bila rezultat iskrene fascinacije s človeško preteklostjo, želje razumeti, hkrati pa raziskovalne discipline. Njegovo izjemno poznavanje tako arhivskega gradiva kot tudi znanstvene literature ni bilo naključno, ampak posledica sistematičnega in vztrajnega dela. Rezultati tega dela niso vidni le v njegovih besedilih, ampak tudi v tekstih številnih študentov, tako dodiplomskih kot podiplomskih, ki s(m)o si ga izbrali za mentorja.

Pogrešali bomo njegova opozorila na tekste, ki bi jih bilo vredno prebrati, in arhivske fonde, ki jih je treba pregledati. Predvsem pa bomo pogrešali živahne in iskrene pogovore, in sicer tako o zgodovini kot o marsičem drugem. Pogrešali bomo kolega in prijatelja.