Nemoč močnih

Nekatere stvari v naši državi se odvijajo po polževo ali pa še počasneje. Človek, navaden državljan, nekaterih dogajanj sploh ne more doumeti. Med temi so dodatne postelje za internistično prvo pomoč v kliničnem centru. Te dni smo - kot že ničkolikokrat - slišali, da jih internistična urgenca v Ljubljani nujno potrebuje.

Postelje nujno potrebujejo pravzaprav bolniki, da bi jih zdravniki lahko hitreje in bolje pregledali, kadar pridejo življenjsko ogroženi v urgentno ambulanto. To ni le tu in tam kak bolnik, ampak več kot 20.000 ljudi iz Ljubljane in okolice, ki vsako leto poiščejo pomoč na internistični urgenci. Bolnik, ki ga stiska pri srcu ali se zaradi bolečin v trebuhu komaj drži na nogah, bi se tako lahko ulegel, namesto da stoje čaka na preiskave. Tudi preiskali bi ga lahko hitreje. Pomislili bi, da v velikem kliničnem centru, kjer imajo več kot dva tisoč (pogosto tudi nezasedenih) postelj, nekaj dodatnih ležišč za urgenco ni nikakršna težava. Pa ni tako. Poglejmo za hip v zgodovino.

Urgenca je dvanajst postelj za te bolnike nekoč že imela, a jih je med reorganizacijo zdaj že davnega leta 1985 izgubila. Od takrat naprej opozarja na perečo težavo Andrej Bručan. Ta že takrat ni bil le eden izmed zdravnikov, ampak je bil natanko četrt stoletja šef oddelka z odvzetimi posteljami.

Polnih petnajst let so njegova opozorila izzvenevala v prazno, šele šestnajsto leto, torej 2001., je oddelek ponovno dobil postelje, a ne vseh, temveč le šest, čeprav se je v tem času število bolnikov skoraj podvojilo. Bručan je bil nezadovoljen in nesrečen; menil je, da nobena oblast nima dovolj posluha za potrebe urgentnih bolnikov in njihovih zdravnikov v kliničnem centru. Delovanje te ustanove je namreč vedno tesno povezano z zdravstveno oblastjo, še zlasti takrat, kadar postane minister zdravnik iz kliničnega centra.

Nedolgo zatem, leta 2004, je tudi Bručan postal minister. Njegove prve besede so bile namenjene izboljšanju urgence. »Kar se dogaja na urgenci, je nevzdržno in škandalozno. Bolniki čakajo po osem do deset ur, ker jih zdravniki nimajo kam dati. Zato je projekt urgence prednostna naloga Ljubljane in države,« je rekel nekdanjim sodelavcem v kliničnem centru, ko jih je prvič obiskal kot minister. Napovedal je čimprejšnjo dozidavo urgentnega bloka, ki da bo predvidoma končana leta 2007. O novih posteljah ni izgubljal veliko besed. »Uredili jih bomo takoj,« je dejal.

Ko se je obrnilo prvo leto mandata, urgenca dodatnih postelj še ni imela. »Ne, ne gre,« je takrat že malce resignirano povedal Bručan v intervjuju. Zakaj ne? Teže je, kot si je mislil, vsak v kliničnem centru se oklepa svojih postelj, nihče jih ne da, ne zaradi postelj, seveda, temveč zaradi denarja, ki je vezan na postelje, moči posameznikov, ki je premo sorazmerna s številom postelj. In tu se je njegova (ministrska) moč končala.

Oddelek postelj še vedno nima, urgenca se šele zida. Bručan je prejšnji teden ob 50-letnici oddelka, tokrat v vlogi »navadnega« zdravnika, ponovno spregovoril prav o - posteljah. Morda jih bomo dobili prihodnje leto, torej 24 let po tem, ko se je problem pojavil. Morda. Ali pa tudi ne.

S podobnim tempom rešuje naše zdravstvo še niz drugih težav. Ministri pridejo in gredo, njihova začetna politična moč se v prepletu množice interesov kmalu spremeni v nemoč, problemi pa večinoma ostajajo nerešeni. (Iz ponedeljkovega tiskanega Dela)