Nenavadno vrtičarsko naselje ob Velenjskem jezeru

Pred dobrimi petintridesetimi leti je ob Velenjskem jezeru nastalo nenavadno vrtičkarsko naselje, ki je dobilo ime po televizijski nadaljevanki Kunta Kinte in je zagotovo edinstveno v Sloveniji. Na zemljišču, velikem pet hektarov, stoji 250 tipskih hišic, ki spominjajo na prebivališča otrokom ljubih Smrkcev, okoli vsake pa je približno 200 kvadratnih metrov zemlje, namenjene vrtnarjenju in preživljanju prostega časa v naravi. A Kunta Kinte kljub temu ni navadno vrtičkarsko naselje. Je Kunta Kinte vrtičkarski raj? »Ne, ne ... Kunta Kinte je... Kunta Kinte!« izstreli kot iz topa Srečko Meh, dolgoletni župan mesta Velenje.

Na začetku ni bilo tam ničesar. Le nemirna tla zaradi izkopanega lignita, pod vzpetino pa v kotanji Velenjsko jezero, največje v Šaleški dolini, ki je nastalo zaradi ugrezanja tal. A površinski premiki na bregovih niso bili več tolikšni, da bi bili za ljudi nevarni. »Ideja je bila, potrebe pa tudi, da bi ljudem organizirano ponudili življenje v naravi. Sprva predvsem tistim, ki živijo v stanovanjskih blokih in delajo v temnih rovih našega premogovnika. No, pa ne samo njim. Tudi drugim občanom. Tako je Premogovnik Velenje območje, kjer se tla zaradi izkopavanja še niso povsem umirila, razparceliral, predpisal tipsko obliko hiške ... Nastalo je naselje Kunta Kinte,« je pojasnil Srečko Meh, ki je takrat delal še v Premogovniku, pozneje pa je več mandatov vodil mesto in pomembno sooblikoval njegov razvoj.

Prave elektrike ni

Sprva to še ni bilo naselje. Le nekaj hišk. Določeni so bili gabariti, streha, gradbeni materiali in barva objekta. Lastnikom hišk ni nihče zaračunaval najemnine, stroške vzdrževanja pa je poravnaval kar Premogovnik sam. A naselje se je počasi širilo. Dobilo je ograjo, natančen in zelo strog hišni red, upravljavca, celo hišnika in pozneje komunalno infrastrukturo, skratka vse, razen elektrike iz omrežja! Dovoljena je le sončna, ki zadošča za priklop radijskega aparata in kakšno žarnico. »Z avtom smemo v naselje le ob petkih. Pa še to ne vsi. Nekateri do svojih hišic z avtomobilom sploh ne morejo,« je tistega zgodnjega jutra, ko so po gredicah v naselju Kunta Kinte večinoma kopali le upokojenci, začel pripovedovati Rade Obradovič, najemnik hišice številka 93. Težko je natančno pojasniti, v kateri ulici je njegova hiška. »Nima še imena,« je v zadregi pojasnjeval. »Ima pa štiri hišice na zgornji in štiri na spodnji strani ozke makadamske ceste,« je nadaljeval Rade, ki si je četrt stoletja služil kruh kot vzdrževalec v jami. »Ko opazujem površje, si natančno predstavljam, kje potekajo rudniški rovi. Tu, kjer stojiva zdaj, je spodaj jama Škale.« Vrtiček v naselju Kunta Kinte obdeluje že sedem let.

Pravil ni mogoče zaobiti

»Zadovoljni smo. Kako da ne! Pred časom smo s skupnimi močmi poskrbeli za vodovod, zdaj je aktualno ločeno zbiranje odpadkov. O vsem se dogovarjamo. Imamo odbor, ki komunicira z upravljavcem, podjetjem Habit. Delujemo kot nekakšna krajevna skupnost. Z zunanjim videzom nima nihče nobenih težav. Natančno je namreč določeno, kaj se sme in kaj ne. Če kdo kljub temu stori kaj na svojo pest, ga upravljavec naselja nemudoma opozori,« je opisoval življenje v naselju sogovornik Rade. Težav skorajda nimajo. Morda tu in tam kakšen primer vandalizma, medsosedski odnosi pa so zgledni. V Palčkovi ulici, v ulici Med vrtovi, v Cvetlični ulici, pa tudi v vseh tistih, ki še nimajo imena, vladata red in mir. Košnja je dovoljena, a po hišnem redu ne ob sobotah, nedeljah in praznikih, ko je v naselju največ počitka željnih Velenjčanov.

»Ne spomnim se, da bi kdaj izbruhnil kakšen večji prepir. To je zagotovo projekt, ki bi ga kazalo še kje ponoviti. Včasih se poraja vprašanje, ali bi zdaj naredili kaj drugače. A nima smisla, naselje je tukaj, ljudje v njem pa... srečni?! No, to najbrž težko rečem, ker je za srečo potrebno še kaj več. Zagotovo pa so najemniki hišic zelo zadovoljni,« je prepričan velenjski podžupan Srečko Meh.

Pomembno je, 
kdo je lastnik

Polovica naselja Kunta Kinte je še vedno v lasti Premogovnika Velenje, polovica pa je v občinski lasti. To je pomembno za njegov nadaljnji razvoj. In kakšen bo? V občinskih načrtih za zdaj nikjer ne piše, da bi lokalna skupnost krčila območje in njegovo vsebino. »Uredili smo kanalizacijo in nanjo priklopili skupne sanitarije. Vse zato, da bi ohranili jezero, v katerem bi vsak dotok fekalij povzročil veliko škodo,« je povedal Srečko Meh, ki ni zagovornik prodaje zemljišča. »Če zemljo prodaš, izgubiš možnost, da naselje nadzoruješ,« opozarja Srečko Meh. »Pa sami smo čisto zadovoljni kot najemniki,« pravi tudi Rade Obradovič, ki se kar strinja, da v naselju ni elektrike. »Če bi bila, bi se katera od hišic hitro spremenila v kakšno delavnico,« priznava sogovornik.

Gredice tudi na Gorici

V Velenju se trudijo tudi z vrtičkarji, ki nimajo svojih gredic v naselju Kunta Kinte. »Osnovni problem je red. Nobenega nadzora ni, zato delajo, kar hočejo, in tako vrtičke 'krasijo' sodi, polivinil, lesene barake... V občini Velenje smo se odločili, da bomo za vrtičkarje namenili točno določeno območje, kjer ne bo dovoljeno nič drugega kot pridelava zelenjave. Poskrbeli smo za skupni objekt, v katerem so na voljo stranišča, tudi voda, s katero imamo sicer še nekaj težav, a jih bomo rešili. Objekt zaklepamo. Najemnina za gredice na Gorici je simbolična, to je dvajset evrov na leto. Za tak red smo se odločili, ker so marsikje pri vstopu v slovenska mesta vrtički, ki mečejo slabo luč. Mi si tega ne želimo. Zato smo se reševanja problematike lotili sistematično. Mislim, da bi morala biti družba prijazna do občanov, predvsem pa bi morala pomagati vsem tistim, ki si sami ne morejo pomagati,« je prepričan Srečko Meh.

Velenje je bilo od nekdaj nekaj posebnega. Vanj so prihajali ljudje z vseh vetrov. Čeprav je in še živi pretežno od rudarjenja, ni klasično rudarsko mesto. Prej sodobno in moderno. Kako torej v takšnem mestu pričakovati klasične gredice?