Tiskane izdaje
Ljubljana – Pripadniki slovenske divizije Blood and Honour se pri nas razmeroma svobodno združujejo. Ko so oktobra v klubu Inbox organizirali koncert ob 10. obletnici ustanovitve, so jih obiskali policisti, a so zastave s svastikami po »obisku« po naših informacijah preprosto romale nazaj na zid.
Slovenska divizija ima po dostopnih podatkih »podružnice« v vseh regijah, privrženci pa se srečujejo tako na dogodkih, ki jih organizirajo sami ali druge somišljeniške skupine, kot so Headhunters Domžale ali gibanje Tukaj je Slovenija.
Občasno se srečujejo na javnih manifestacijah, shodih in protestih, tako so bili po naših podatkih maja lani navzoči tudi na nasilnih demonstracijah pred državnim zborom. Eno od načel Blood and Honour namreč določa, da vsaki »tega vredni politični organizaciji« pomagajo finančno »ali pa z ljudmi na ulicah«.
Druži jih tudi glasba skupin, kot sta britanski Brutal Attack ali ruski Kolovrat, ki sta konec oktobra nastopili na deseti obletnici slovenske Blood and Honour. Informacije si, kot je danes v navadi, izmenjujejo po Twitterju in Facebooku, nekateri pa se, denimo, udeležujejo prireditev Dan časti na Madžarskem, kjer častijo upor proti sovjetski vojski v Budimpešti leta 1945. Po dostopnih podatkih se bo letošnja neonacistična komemoracija v Budimpešti zgodila prav danes.
To, kako poteka organizacija dogodkov Blood and Honour v Sloveniji, je eden dejavnejših članov pojasnil nadobudnemu simpatizerju na nekdanjem spletnem forumu krovne organizacije, v katerega so pred dvema letoma vdrli hekerji organizacije Wikileaks.
Dejana, kot se je podpisal, je skrbelo, ali bo moral kot član »plesati tisti ples Oi«, češ da mu ni do modric in raztrganih oblek. »Oi! Koncerti so v prvi vrsti namenjeni druženju in spoznavanju novih ljudi. In ni se ti treba bati, da boš domov odšel kot s fronte. To so prav luštna druženja, kjer imaš najboljšo možnost vzpostaviti stik z enakomislečimi ljudmi.«
Datum koncerta objavijo, ko uskladijo termine s skupinami in se dogovorijo o lokaciji. To sporočijo šele na dan koncerta, in sicer na zbornih mestih, od koder po potrebi organizirajo tudi prevoz do dvorane. Uspeh je večji, če se jim uspe izogniti srečanju s policisti.
V 42. številki magazina Blood and Honour je slovenska divizija na primer opisala, da jim je »Oi! žur« uspelo izpeljati »brez pretepov, brez policije in, toliko pomembneje, kot izraz resnične evropske enotnosti pod zastavo Blood and Honour«. Prav tako so se pohvalili, da so na dan upora proti okupatorju v protest razvili veliko zastavo s stolpa ljubljanskega gradu, a takega dogodka v Delovi dokumentaciji nismo našli.
Formalne dejavnosti
Zvonko Cizl alias Dr. Gebi, o katerem smo pisali v včerajšnjem članku, je bil zastopnik kulturnega društva Črni panter, ki je bilo septembra 2009 izbrisano iz registra. Med drugim je registriralo domeno Tukaj je Slovenija (tu-je.si), ki to društvo sicer še vedno navaja kot »izdajatelja«. Prav tako je Cizl lastnik podjetja za grafične rešitve Spanheim, katerega reference segajo od McDonaldsa do Petra Lovšina. Včeraj smo poročali, da je Cizlova tudi (spletna) trgovina Dr. Gebi.
Dejan Prosen, vodja Blood and Honour in član SDS, je predstavnik lani ustanovljenega kulturnega društva KTM Žiri. V telefonskem pogovoru z nami je sicer zanikal, da bi upravljal tudi Facebook profil KTM Family Žiri. Kakor koli, dogodkov KTM Žiri se udeležujejo tudi nekateri uredništvu znani simpatizerji Blood and Honour, toda poudariti je treba, da je med njimi veliko motorističnih navdušencev, ki z neonacističnimi skupinami nimajo nikakršne zveze. Prosena smo namreč nekoliko razburili, ko smo omenili društvo KTM Žiri, češ da gre za motorje, ne neonaciste. Sicer je Prosen še polovični lastnik pred slabim letom ustanovljenega podjetja Tavpro, ki se ukvarja s prodajo rezervnih delov in opreme za motorje. Nekateri drugi uredništvu znani pripadniki Blood and Honour pa so lastniki ali solastniki tiskarskih in računalniških podjetij.
Neonaci hobi program
Vendar je problematično neformalno udejstvovanje navedenih in njihovih »kameradov« v okviru organizacije Blood and Honour, čeprav se je v zadnjih tednih v javnosti razširila interpretacija, da je neonacistično združevanje pri nas zakonito. Med drugim je podobno na svojem blogu – v odzivu na kolumno Vlada Miheljaka v Dnevniku o domnevno 15 pripadnikih Slovenske vojske in Policije, ki menda urijo neonacistične skupine – razmišljala ministrica za obrambo Ljubica Jelušič.
Očitala mu je, da bi vojake »zaradi njihovih prostočasnih ali celo osebnih simpatij z morebitnimi ekstremisti odpustil iz službe. Pri tem, da ne vemo, za katere ekstremiste gre, ali so po zakonu morda pri nas prepovedani in kaj so v resnici počeli v službi ali v prostem času.« Sicer je jasno zapisala, da so zanjo moralno in varnostno sporni ekstremizmi vseh vrst (levi, desni, verski, politični), a bi bilo skrajneže treba presojati po kaznivih dejanjih »in jim ne dopuščati dela v državotvornih institucijah«. Vendar, je dodala, ni zagovornica »pogroma nad ljudmi zaradi njihovega združevanja v prostem času, če ne gre za kazniva dejanja«.
Čeprav je res, da neonacistične skupine izrecno ali celo poimensko pri nas niso prepovedane, razmišljanje Jelušičeve vendarle ne temelji na sedanji zakonodaji in tudi ne na kodeksu vojaške etike, ki je eden od pogojev za opravljanje vojaške službe.
Skladno z njim pripadniki Slovenske vojske »ne obiskujejo prireditev in se ne udeležujejo aktivnosti, ki spodbujajo nestrpnost do drugih ali razlikovanje na podlagi katere koli osebne okoliščine«, prav tako se ne udeležujejo dogodkov, »katerih sporočilo je žalitev ali izražanje nestrpnosti do drugih in ki so javnomoralno nesprejemljivi«. Hkrati zakon o obrambi in tudi zakon o policiji delovno razmerje pogojujeta tudi z varnostnim preverjanjem zaposlenega. Splošni zakon o delovnih razmerjih pa navaja, da se mora delavec »vzdržati vseh ravnanj«, ki materialno ali moralno lahko škodujejo poslovnim interesom delodajalca.
Če se od ozkih področij vojske in policije oddaljimo, je povsem nedvoumen kazenski zakonik, ki prepoveduje javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Pri tem gre lahko za razpihovanje narodnostnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva ali pa širjenje »idej o večvrednosti ene rase nad drugo«, kar vključuje tudi zanikanje, zmanjševanje pomena, odobravanje, omalovaževanje, smešenje ali zagovarjanje genocida, holokavsta in drugih grozodejstev.
Slovenija je med drugim ratificirala konvencijo Sveta Evrope o kiberkriminalu in dodatni protokol, ki zadeva prav kriminalizacijo rasističnih in ksenofobnih dejanj po računalniških omrežjih (po domače: sovražni govor na spletu). In, kot ugotavlja OVSE v letošnjem poročilu o svobodi govora na spletu, se rasistične skupine vse bolj in vse laže združujejo ter razširjajo svoja sporočila prav po spletu, in sicer na portalu YouTube ter na omrežjih Twitter in Facebook.
