Tiskane izdaje
Preplah zaradi razkritega skrivnostnega transporta izrabljenega jedrskega goriva, ki so ga septembra na skrivaj prepeljali čez naše ozemlje in ga je bilo menda kar za šest jedrskih bomb, nehote spominja na anekdoto o slavnem kuharju. Vsi so slastno jedli njegovo solato, ko pa so odkrili, da se je v njej po nesreči znašel polž, ki ga je kuhar potem v svojo sramoto hitro odstranil, se jedi nihče ni več dotaknil. Ga dam nazaj, je bilo logično kuharjevo vprašanje?
Šalo na stran. Zadeva je preresna. A ker je v vsaki anekdoti kanec resnice, bi se bilo najbrž pametno vprašati nekaj veliko bolj ključnega od tega, zakaj so nevarno gorivo, ki ga zdaj ni več, po vseh varnostnih standardih odpeljali ravno skozi Slovenijo? Ključno vprašanje se namreč glasi, zakaj panika prav nikogar od odgovornih – ne tistih, ki so vedeli za transport in očitno tudi za obstoj nevarnega reaktorja, ne onih, pred katerim so ta reaktor in selitev gorivnih palic tako skrbno skrivali – ni pograbila v vseh prejšnjih letih, ko je samo dobrih tristo kilometrov od Ljubljane deloval reaktor očitno odprtega tipa (samo v takšnih je namreč mogoče eksperimentirati). Deloval je za luknjičavimi varnostnimi ograjami, kakor nam dopovedujejo zdaj, tako rekoč torej vsa leta na voljo bodisi za teroristični bodisi pa zgolj tehnološko-malomarnostni Černobil.
To bi moral biti ob vprašanju, zakaj slovenski politiki tako malo zaupajo svoji javnosti, da so se odločili za najstrože varovano skrivanje transportne operacije (o čemer pa smo že pisali), tisti najpomembnejši očitek. Državljani imamo namreč vso pravico do varnosti, tisti, ki so zanjo odgovorni, pa so jo dolžni zagotoviti ali nanjo vsaj pravočasno opozoriti. Še posebno če gre za tvegan reaktor v sosednji prijateljski državi, ki je za povrh še v istih evroatlantskih integracijah.
Vse drugo je bilo pri transportu nevarnega tovora namreč izpeljano korektno. Prevozniki so izbrali najkrajšo možno varno (Nato) kopensko pot in resda zelo dolgo, a hkrati najvarnejšo pomorsko, ki se konča v ruskem pristanišču za prav takšne transporte. Varnostni standardi so bili strogi in takšni, kakršni veljajo pri prevozu nevarnih jedrskih tovorov v Evropi, kjer skoraj vsak dan prevažajo jedrske gorivne palice v nekaj redkih obratov za predelavo (tudi iz Krškega in v Krško smo verjetno že kdaj morali prepeljati gorivo). Ne nazadnje je bila operacija usklajena med ZDA in Rusijo, tako da celo »geostrateško« zadevi ni mogoče ničesar očitati. Vsem siceršnjim zaostritvam med Moskvo in Washingtonom zaradi Gruzije in ameriškega postavljanja protiraketnega ščita na Češkem in Poljskem navkljub.
Bi si bilo pa kljub temu post festum, zdaj ko smo se znebili tempirane jedrske bombe v neposredni soseščini, smiselno postaviti še nekaj vprašanj in se iz vsega skupaj tudi kaj naučiti. Na primer: Se v Sloveniji, kjer so nekateri očitno pripravljeni omalovažujoče, češ, samo da ne bo težav s kakšnimi protestniki (teroristi so bili itak samo izgovor ali pa ameriški pritisk), na skrivaj čez vso državo peljati »šest jedrskih bomb«, sploh zavedamo o čem govorimo, ko politiki brez jasnega družbenega konsenza razpredajo o postavitvi drugega krškega reaktorja? Smo pripravljeni na svet, v katerem se države v ekološki stiski vse bolj zatekajo k sprejemljivi, a tudi nevarni uporabi jedrske energije? Imamo sploh kakšen koncept morebitnega takšnega razvoja pri nas in poglede na razvoj v neposredni soseščini, o čemer bi v najširši javnosti že dolgo morala potekati široka razprava tako o smiselnosti kot o sprejemljivosti takšnega razvoja?
Tu, in še pri številnih podobnih jedrskih vprašanjih, pa bi bil čas za preplah verjetno kar primeren.
