Tiskane izdaje
Iz Bruslja je namreč od lanske jeseni do tega tedna prišlo že več opozoril in pripomb. Najprej je komisijo zmotila analiza, ki ureja dostop do mobilnih telefonskih omrežij (t. i. nacionalni roaming), nato predlagane cene zaključevanja klicev v teh omrežjih, zdaj pa še predlagane cene za dostop do Telekomovega optičnega omrežja, ki ga bo regulator v kratkem zapovedal odpreti konkurenci.
Telekomunikacijski operaterji, še posebno tisti, ki jim posamezni ukrepi regulatorja trga niso pogodu, na te težave radi opozorijo, češ, agencija v resnici ne dela tako dobro, kot se v zadnjem času rada pohvali. V nekaterih primerih bi bilo zadevo morda mogoče interpretirati celo tako, toda večinoma so problemi in napake bolj povezani s kompleksnostjo in sprecifikami slovenskega trga telekomunikacij. Pa tudi z nedejavnostjo in napakami agencije v preteklosti, ki jih je kljub zdajšnji vnemi težko odpravljati, ne da bi pri tem zagrešili kakšno dodatno ali diskriminirali katerega od operaterjev. V najnovejši zgodbi Apek morda celo preveč popušča Telekomu, da ta ne bi nehal investirati v nove tehnologije. S tem je predsednik uprave prevladujočega operaterja Bojan Dremelj že javno zagrozil.
Iz teh besed in še nekaterih informacij lahko razberemo, da ima težave tudi Telekom. Pravzaprav še večje kot Apek. Razmere na trgu in njegove pretekle poslovne poteze mu namreč zdaj slabijo poslovanje, odprtje (drage) optike za konkurenco pa je še dodaten boleč udarec, s katerim se na Cigaletovi nikakor ne morejo sprijazniti. V Sloveniji se zelo radi pohvalimo, da smo glede optičnih omrežij v samem svetovnem vrhu, toda to je le slepilo za množice, zgolj navadna potemkinova vas, ki jo bo treba še odplačati. Telekom se je pustil v optično tekmo zapeljati nekdanjim telekomovcem. Ti zdaj vodijo konkurenta T-2, ki je že nekaj časa tik pred finančnim zlomom zaradi neracionalnih investicij (v optiko) in še bolj nerazumne poslovne politike dampinških cen.
Kako se bo ta neracionalnost poznala Telekomu, se bo šele pokazalo. Zapravljenih je bilo skoraj sto milijonov evrov (morda še več), izplen pa je ničen. Zasedenost priključkov je borna, dodatnega zaslužka pa skoraj ne prinašajo, saj so cene (za precej večje hitrosti dostopa do interneta) enake kot na bakrenem omrežju. In vsekakor tako nizke, da Telekom nima pravega argumenta, s katerim bi lahko utemeljeval višje veleprodajne cene. Zadnje sporočilo evropske komisije, da je Apek pri oblikovanju teh cen preveč prisluhnil Telekomu in premalo uporabil svoj stroškovni model, pa lahko razumemo tudi tako, da so v Bruslju spregledali prakso našega nacionalnega operaterja, ki po mnenju poznavalcev že leta prikazuje stroške, kakor mu v kateri situaciji ustreza, njegovih navedb pa v praksi ni mogoče preveriti.
Če bo Apek upošteval opozorila komisark Viviane Reding in Neelie Kroes, bo vsaj do morebitne prihodnje epizode rešil težave zaradi Bruslja, Telekomove pa bodo ostale ali se celo še povečale. Vendar je nekdanji monopolist večinoma kriv sam. Namesto da bi uporabnike prepričeval s kakovostjo in višjo ravnjo storitev, se je spustil v cenovno vojno. Namesto da bi osvajal nezasedena ozemlja, je jurišal na že osvojene trdnjave. In nikoli ni znal sprejeti regulacije kot dejstvo in ji prilagoditi poslovanja.
Iz četrtkove tiskane izdaje Dela
