Nered na kopališčih je posledica sistemskega nereda

Portorož – »Naše kopališče spada med najbolj urejene na slovenski obali. Urejenost je še edina prednost, ki jo imamo pred kopališči sosednje države. Če to zapravimo, lahko pozabimo na resen obmorski turizem,« meni Sretan Stanišič, vodja centralne plaže Portorož, ki jo upravlja Okolje Piran. Toda sedanja zakonodaja prepušča odločitev o stopnji urejenosti kopališča posameznemu upravljavcu. Zato so lahko razlike med kopališči zelo velike.

V slovenskem morju se na vrhuncu sezone kopa od 50.000 do 70.000 ljudi, za njihovo varnost pa skrbijo le na urejenih (tako imenovanih naravnih) kopališčih. Ob našem morju imamo vsega 14 urejenih kopališč in na njih po mnenju Sretana Stanišiča od 100 do 120 reševalcev iz vode. Ti skrbijo za varnost tiste polovice vseh kopalcev, ki izbere urejena kopališča.

Birokarcija ne priskoči na pomoč

Zakonodaja za morje predvideva naravna (urejena) kopališča z upravljavci, kopalna območja (neurejena, brez upravljavcev) in divja kopališča. Kopalnih območij je sedem. To niso urejena kopališča, toda država tudi na teh jemlje vzorce vode in nadzira njihovo ustreznost. Predpisi po zelo zapletenih formulah določajo na urejenih kopališčih obvezno število reševalcev, ki morajo biti ustrezno izurjeni in ves čas pozorni na to, kaj se dogaja na morju. Njihovo število je odvisno od velikosti morske površine, od števila kopalcev, od tipa tveganosti kopalcev (starejši ali otroci), od vrste dejavnosti ob obali (gostinska, športna ...) in celo od tega, kako pregledno je opazovališče, s katerega reševalec opazuje morje. V povprečju premorejo na teh kopališčih od štiri do šest reševalcev.

Centralna plaža Portorož, ki jo vsak dan obišče 2000 kopalcev, mora imeti vsak trenutek najmanj pet reševalcev, v celoti zato poleti zaposlujejo 12 reševalcev, ki delajo v dveh izmenah. Na Bernardinu imajo tri kopalna mesta (Vile Park, hotel Histrion in Hotel Bernardin) in več bazenov, zato morajo imeti skupaj skoraj 30 reševalcev.

Vodja hotela Piran Aleksander Pinter se strinja, da je nesprejemljivo, ker med občino in državo še ni urejenih formalnosti glede obale od Punte do Bernardina: »Območje pred našim hotelom je tipično območje mestnega kopališča, vendar se država in občina še nista dogovorili o statusu teh površin, zato še niso začeli urejati kopališča. To nikakor ni v našem interesu. Če hočemo trgu ponuditi dobro hotelsko storitev, moramo imeti pred hotelom urejeno kopališče, ne pa to, kar imamo zdaj. Ves čas prosimo pristojne, da bi pospešili ureditev kopališča. Vprašanje plačila vodne pravice sploh ni ovira. Kolikor razumemo, ni ovira niti na občini,« je pojasnil Pinter.

Zaradi birokratskih in formalnih neurejenosti so kopališča na območju Pirana slabše urejena, kopalcev pa ne varuje noben reševalec iz vode. Niti v Fiesi predpisi nikogar ne obvezujejo, da bi imeli reševalce, ker pa tam oddajajo plovne športne rekvizite, imajo dva reševalca. Brez reševalcev so tudi na nekaterih izolskih kopališčih: pri Svetilniku, na plaži Dva Topola, pri avtokampu Jadranka, na primer.

Brez monitoringa

Prejšnji teden je slovensko javnost razburila informacija o prisotnosti čezmerne količine fekalnih bakterij na bernardinski plaži. Nikogar pa ne zanima, da premoremo še nekaj kilometrov divjih kopališč, na kateri nihče ne jemlje vzorcev morske vode in nikoli ne izvemo, kako je s primernostjo kopalne vode na njih. Arso, denimo, jemlje vzorce vode na severni obali piranske občine od Fiese do obale pod piransko stolnico. Od tod, okoli Punte in vse do Bernardina, kjer se vsak dan kopa kakšnih 2000 kopalcev, pa kakovosti morja ne nadzira nihče.

Državo uradno stane vsak pregled vzorca morskih vod 100 evrov. Če bi dodali še nekaj odvzemnih mest pred temi večjimi »divjimi« kopališči ob morju, ki zdaj ne spadajo v nobeno kategorijo, se to državi ne bi občutno poznalo, imeli pa bi precej popolnejši pregled nad stanjem kakovosti kopalnih voda. Nikogar ni, ki bi poskrbel za odpravo teh drobnih pomanjkljivosti.

Tudi na morju so desetletja dopuščali nevarno križanje kopalnih vod s plovnimi potmi in območjem sidranja čolnov. Potrebno je bilo malo sredstev, malo formalnosti in največ dobre volje, da so pod sedanjim vodstvom Uprave za pomorstvo v velikem delu vzdolž morske obale, kamor zahaja največ kopalcev, ločili območje kopalnih vod od plovil.

Centralna plaža Portorož ima 29.400 kvadratnih metrov površine morja in zanjo plačuje po 8272 evrov prispevka za vodno pravico na leto. Skupaj ima Okolje z urejanjem in vzdrževanjem kopališča več kot 100.000 evrov (kakšno leto tudi 150.000 evrov) stroškov na leto, saj poleg reševalcev plačuje še tiste, ki skrbijo za čistočo in oddajo plažnih rekvizitov. V celoti torej za okoli 30 zaposlenih v poletnih mesecih. Tu so še stroški vode, čistil, papirja, vsako leto dodajo kaj novega, enkrat je na vrsti plažna mivka, drugič popravilo pomola.

»Čeprav bi se lahko odpovedali statusu urejenega kopališča in bi si na ta način prihranili veliko stroškov, si kopališče v turističnem kraju, kot je Portorož, tega preprosto ne more privoščiti. Dokler lahko z oddajo lokalov in plažnih rekvizitov pokrivamo te stroške, bomo za plažo tudi kar najbolje skrbeli,« pravi vodja sektorja turistične infrastrukture iz Okolja Piran Neset Dulai.