Neuspešna, a uspela

Z interpelacijo zoper ministra za zdravje Andreja Bručana se je končal prvi krog opozicijskih interpelacij v tem mandatu. Ali pridejo za Andrejem Bručanom in Vaskom Simonitijem novi ministri, še ni jasno. Pobudniki so ob vložitvi teh dveh interpelacij napovedovali, da je to samo začetek. Glede na njihovo navdušenje nad obravnavo interpelacije in obžalovanje, da je niso vložili še zoper ministra Janeza Drobniča, ampak so prepustili predsedniku vlade, da ga sam odstavi, pa je moč domnevati, da prvi krog interpelacij ni bil tudi zadnji.

Prvi krog ni uspel, ne tokratna interpelacija zoper ministra Bručana ne pred štirinajstimi dnevi obravnavana zoper ministra za kulturo Vaska Simonitija. Ni uspel v smislu, da bi večina v državnem zboru podprla interpelacijo in bi s tem ministru prenehala funkcija. Lepo pa je uspel glede na cilje, ki so si jih postavili predlagatelji.

Odstavitev neprimernega ministra že dolgo ni več cilj interpelacije na Slovenskem. Ta ustavni instrument, ki je bil pri pisanju ustave bržkone mišljen kot zadnja možnost, ki se uporabi, kadar kakšen minister dela res veliko škodo, pa predsednik vlade nič ne ukrene, se v praksi že od vsega začetka uporablja kot orožje opozicije. Naslovnik interpelacije je javnost, cilj interpelacije pa omajati podobo vlade in ministrov v njenih očeh. Stvar učinkuje avtomatsko. Minister, ki se brani, skoraj ne more drugače, kakor da je videti samovšečen in aroganten, če se ne brani dovolj zavzeto, pa zmeden in nekompetenten.

Tako bo tudi minister Bručan do nadaljnjega ostal v zavesti večine kot človek, ki skrbi za to, da se davkoplačevalski denar pretaka v zasebne žepe, in ki na stiske, ki jih ljudem povzroča resor, na čelu katerega je, zgolj zamahne z roko. Tako, skratka, kakor smo si zapomnili kar nekaj ministrov prejšnjih vlad.

Zato ni čudno, da je bilo včeraj že dolgo pred glasovanjem v nastopih opozicijskih poslancev večkrat slišati, da je sicer vnaprej jasno, da bo minister Bručan ostal, da pa je interpelacija kljub temu dosegla svoj namen.