Tiskane izdaje
Ljubljana - »Niso uničili samo mene, ampak celo mojo družino,« je kritičen Bosanec Latif Delić, ki je v Slovenijo pred leti prišel v želji po boljšem življenju. Zdaj pa ga je to pahnilo na sam socialni rob. »Sem sem prišel z dobrimi nameni, da pošteno zaslužim nekaj denarja. Medtem ko so nekateri kradli, smo mi garali,« pove skoraj s solzami v očeh.
Zaposlen je v potapljajočem se SCT, s plačo borih 360 evrov. »S tem si moram plačevati stanovanje, hrano, preživljati družino v Bosni,« je pojasnil in dodal, da so nekateri še na slabšem, saj so jih že zdavnaj poslali na cesto. Latif se je tako kot desetina njegovih sotrpinov pridružil manifestaciji Nevidni delavci sveta. S sprehodom od parka Tabor do parlamenta, urada predsednika države in poslopja vlade, so še enkrat opozorili na nevzdržno situacijo predvsem migrantskih delavcev, ki so zaradi propadlih gradbenih podjetij ostali brez plač.
Gibanje Nevidni delavci sveta že dlje časa opozarja na stiske tujih delavcev, ki so v Sloveniji izgubili delo oziroma za svoje delo niso prejemali plačil. V gibanju zamerijo pristojnim ustanovam v Sloveniji, da ne najdejo sistematične rešitve za delavce, ki ne samo da so ostali brez dohodka, mnogi so morali državo tudi zapustiti. A je aktivist Irfan Beširević za Nedelo povedal, da tokratni protest ni namenjen zgolj na opozarjanje suženjstva tujih delavcev, temveč tudi slovenskih, saj da je njih doletela podobna usoda.
Pohlep direktorjev je uničil cele družine
Toliko let sva delala za Vegrad in na koncu ostala brez vsega, pravita Osman in Rasim, ki jima upanje, da bo kdaj bolje, iz dneva v dan ugaša. Edini obliž, ki so ga dobili v zadnjih mesecih, je denar iz jamstvenega sklada. Kot vsi drugi sta tudi onadva naveličana obljub, zato sta se pridružila manifestaciji gibanja Nevidni delavci sveta, s katero so znova opozorili na nevzdržne razmere delavcev.
Za večino menedžerjev pravita, »da je vse ista banda, samo drugo srajco oblečejo in delajo naprej, kakor da se ni nič zgodilo«. Irfan Beširević je opozoril, da naj bo tudi zavod za zaposlovanje pri pošiljanju delavcev k novim delodajalcem bolj previden. Dogaja se namreč, da je lastnik podjetje zaprl, delavce poslal na cesto, zdaj pa odpira novo podjetje in potrebuje delovno silo.
»Danes smo se s somišljeniki zbrali, da še enkrat opozorimo na delavske pravice,« je bil odločen sogovornik. Ob tem ni skrival navdušenja, da se v parku Tabor v Ljubljani niso zbrali le obubožani gradbeni delavci, temveč je prišlo še precej več podpornikov, ki želijo narediti konec evropskemu aparthajdu, kakor so poimenovali novodobno izkoriščanje predvsem tujih delavcev.
Državi in vsem pristojnim inštitucijam zamerijo pomanjkanje posluha, saj jih že od izbruha gospodarske krize opozarjajo na sistematično kratenje pravic delavcev, a se nihče (dovolj) ne zgane.
Slovenija, nekoč raj za bosanske delavce, se je spremenila v pekel. Latif Delić pravi, da je tu prvič delal že daljnega leta 1974, a so bili takrat ljudje pošteni in dobri. Na Slovenijo ima lepe spomine, a dogodki v zadnjem obdobju so vse dobro zameglili. »Ko bo le mogoče, bom odšel od tod. Ničesar drugega ne želim kot normalno plačilo za pošteno opravljeno delo. Pohlepni direktorji niso uničili samo mene, temveč tudi družino, za katero moram skrbeti.«
Približno dvesto delavcev in njihovih podpornikov je znova pozvalo k solidarnosti in skupnemu boju za boljši in pravičnejši jutri. Dvigovali so transparente z napisi Pravice so izborjene, ne podeljene, Dovolj izkoriščanja, čas je za spremembe in Ta zgodba govori tudi o tebi. Po uvodnem nagovoru so izpred taborskega parka krenili mimo Prešernovega trga proti državnemu zboru, uradu predsednika in vladni palači. Manifestacijo so sklenili pri nekdanji tovarni Rog.
