Tiskane izdaje
Ljubljana – Zgodba o neustrezni organizaciji, skrhanih odnosih in omajani strokovnosti, ki naj bi resno ogrožali varnost in kakovost obravnave bolnih otrok v sklopu programa otroške srčne kirurgije, se je pred očmi javnosti odvijala nekaj let. Brez pravega epiloga.
Ugotovitve nadzorne komisije, ki je z vpogledom v delo programa in v njem sodelujočih začela lani julija, so presegle pričakovanja. Kar 155 strani dolgo poročilo, ki še ni javno objavljeno, se bere kot najhujša kriminalka.
Komisija, ki jo je vodil prof. dr. Igor D. Gregorič, v njej pa so sodelovali še izr. prof. dr. Andrej Robida, prof. dr. Metka Derganc, prof. dr. Tjark Ebels in prof. dr. Mark Hazekamp, ni imela lahkega dela. Nemalokrat je kljub prošnjam za dokumentacijo ostala praznih rok, kode, ki so jih dobili od ljubljanskega UKC za dostop do podatkov, so bile napačne, beleženje vseh postopkov, ki spremljajo kirurški poseg, ni bilo dosledno.
Javnost bo z vsebino seznanjena septembra
Mesec dni po prejetju poročila je zdravniška zbornica, ki je nadzor naročila na podlagi zahteve ministrstva za zdravje in vlade, prevod dokumenta začela pošiljati vsem naslovnikom, tudi resorni ministrici.
Javnost bo z vsebino uradno seznanjena po tem, ko se bo iztekel rok za pripombe, predvidoma sredi septembra. Neuradno pa je že zdaj jasno, da je primerjava slovenskega programa otroške srčne kirurgije z mednarodnimi standardi glede kakovosti opravljanja zdravstvene dejavnosti in izidov zdravljenja potrdila domneve o nedopustnih odstopanjih. V večini primerov – na primer pri oceni kakovosti oskrbe in strokovnosti, pri vpogledu v število operacij otroške kirurgije prirojenih srčnih napak, glede običajnih vzvodov za strokovno neoporečno delo, na primer pri odločanju za temeljit posvet pred posegom in po njem ali pri ukrepanju ob pojavu nove pooperativne odpovedi ledvic, nevrološkega deficita ali aritmije – je prevladala ocena »nesprejemljivo«.
Naj spomnimo, da je težave pri tem programu leta 2004 sprožil odhod dotedanjega vodje dejavnosti otroške srčne kirurgije v tujino. Nastalo strokovno vrzel so v UKC Ljubljana zapolnili z dogovorom s priznanim srčnim kirurgom prof. dr. Davidom Mishalyjem, da bo v Sloveniji operiral od tri do šest dni na mesec. A takšen dogovor ni prinesel le rešitve, ampak tudi številne težave, ki so se začele kopičiti, naj je šlo za kakovost oskrbe, za ponovne operacije, za poročanje o rezultatih kirurških posegov zaradi prirojenih srčnih napak ali za usposabljanje slovenskih specializantov oziroma »vzgojo« strokovno suverenih naslednikov.
Pomanjkanje poklicne kulture
Ker so se zdravstvene storitve opazno poslabšale, so zdravstveni delavci, ki so imeli vpogled v delovanje tega programa, javno spregovorili o težavah znotraj dejavnosti, saj so povzročale resno skrb ne le zaradi kadrovskih pomanjkljivosti in pomanjkanja poklicne kulture, ampak tudi za varnost bolnih otrok. Sledili so javni protesti, zato se je pokazalo, da je kljub opravljenemu internemu nadzoru – ta je odkril resne pomanjkljivosti, a vodstvo UKC delovanja kirurške ekipe, ki ni bilo varno, kljub temu ni ustavilo – treba odločno ukrepati. To se je zgodilo šele po tem, ko je strokovno opozorilo v programu sodelujočih zdravnikov prejela šele republiška komisija za medicinsko etiko. Sledila je odločitev, da dejavnost prepustijo natančnemu zunanjemu strokovnemu pregledu, ki danes ugotavlja, da je bila varnost otrok resno ogrožena.
Niti sedanja rešitev
Brez razpoložljivih kirurških storitev so, kot menijo vrhunski strokovnjaki za otroško srčno kirurgijo, lahko ogroženi tudi drugi varnostni standardi. Zato se pojavljajo napovedi, da bo, če programa kirurgije prirojenih srčnih napak pri otrocih v ljubljanskem UKC ne bo več mogoče vzpostaviti, morda morala delo prenehati tudi interventna kardiologija.
Nerazumna neodzivnost
Ukrepi, ki bodo sledili poročilu nadzornikov, bodo v jedru spremenili način strokovnega dela. Povsem nerazumljivo in nerazumno se zdi, da, denimo, vodstvo UKC, kot ugotavlja tudi komisija, ni poskusilo prej spremeniti organiziranosti v sklopu tega programa – čeprav je bilo jasno, da je varnost otrok ogrožena in da je operacij, ki jih opravijo pri nas, premalo. Velik problem pri zagotavljanju kakovosti in varnosti v tej pomembni kirurški dejavnosti je, kot meni komisija, predstavljal tudi status nadomestnega kirurga, ki ni bil dovolj izkušen, ki pri sprejemanju odločitev ni bil kos pritiskom drugih kolegov, ki za to zahtevno delo še ni bil dovolj usposobljen in predvsem zato, ker ni imel ustrezne opore pri glavnem kirurgu, ki bi moral poskrbeti za ustrezno mentorstvo. Vse to dogajanje v ozadju je privedlo do globokega prepada med osebjem enote za intenzivno terapijo na eni in kirurško službo na drugi strani.
Resno skrb pa vzbuja tudi neodzivnost vodstva na opozorila in poročila o nevzdržnih razmerah na otroški srčni kirurgiji, ki ni poskusilo spremeniti niti organiziranosti, čeprav je bilo jasno, da je varnost otrok, ki potrebujejo tovrstno zdravljenje, ogrožena.
