Nezakonitost na onkologiji

Privatizacija in odcepitev. Ti dve besedi sta kakor Damoklejev meč v minulem tednu obviseli nad onkološkim inštitutom v Ljubljani kot osrednjo slovensko institucijo za zdravljenje raka, v kateri je že samo omemba besede samoplačništvo bogokletna. V času, ko rakava obolenja počasi, a vztrajno privzemajo primat na lestvici glavnih krivcev za zbolevnost in zgodnjo umrljivost sodobnega Evropejca, poigravanje z organizacijsko-strokovno-finančnimi uzusi javnega zdravstva na tej ravni res ni dopustno. Zgodilo pa se je ravno to.

Ustanovitev Zasebnega zavoda za onkologijo in radioterapijo je pomemben del onkološkega inštituta - celotni sektor za radioterapijo - spremenila v suvereno ozemlje, ki naj bi, zanimivo, delovalo po izposojenih pravnih aktih svojega gostitelja. Trditev, da vodstvo o omenjenem početju ni vedelo ničesar, je, milo rečeno, nenavadna. Poraja se namreč vprašanje, kako je inštitut znotraj inštituta lahko že nekaj mesecev registriran, pri čemer odločitev vseh zdravnikov tega oddelka podpirata tako zdravniška zbornica kot tudi sindikat Fides, ki je celo zagotovil izdatno pravno pomoč pri tovrstnem osamosvajanju.

Kako je mogoče, da vesoljno javno zdravstvo s tako pomembnim dogajanjem ni bilo seznanjeno vse do anonimke, ki smo jo tudi novinarji dobili pred natanko tednom dni? A bolj kot odgovor na to vprašanje bo pomembno pojasnilo, zakaj je do tega prišlo in kaj bi se utegnilo še zgoditi. Kaj konkretno bi z izpolnitvijo tega načrta pridobil ali izgubil naš zdravstveni sistem, kako bi to vplivalo na delo v javnem zavodu, na plačevanje in na izvajanje zdravstvenih storitev, na usklajevanje dela med različno organiziranimi enotami enega in istega inštituta?

Radioterapevti so le nekaj dni po objavi anonimke javno pojasnili, da v njihovem besednjaku nikoli ni bilo besed, kot sta »privatizacija« ali »odcepitev«; ugibanja o takšnih načrtih so ustanovitelji zasebnega zavoda, popisanega tudi na Ajpesovi spletni strani, v celoti zavrnili. Njihovo odločitev naj bi narekovalo izključno »nezadovoljstvo zaposlenih z nevzdržnimi razmerami v preteklosti«. Anonimka je, če nič drugega, opozorila na težave strokovno in organizacijsko zelo monolitnega bloka, ki ni našel (ali morda v zadnjem času tudi ne dovolj intenzivno iskal) podpore krovne institucije, v kateri ne samo na podstrešju, ampak očitno tudi v samih temeljih, še vedno ni vse najbolje urejeno.

Obema stranema v tej novi zgodbi onkološkega inštituta pa je jasno, da inštitut lahko v prid bolnikov in celovite skrbi zanje tudi v prihodnje deluje le v zdajšnji organizacijski obliki, v kateri je vsakršno (do)plačevanje za zdravstvene storitve nedopustno. Osamosvojitev radioterapije v tem kontekstu ni le nesprejemljiva, ampak je, glede na določbe zakona o zdravstveni dejavnosti, tudi nezakonita. Zato je vsekakor zanimivo tudi vprašanje, kako so takšen zasebni zavod, če je njegov obstoj v opreki z zakonodajo, na sodišču sploh lahko registrirali.

Po drugi strani pa si tudi ni mogoče zakrivati oči pred izpovednostjo povsem usklajene odločitve radioterapevtov. Zdi se, da usoda onkološkemu inštitutu, vsaj kar se tiče trdnega in zanesljivega vodstva, na katerega bi se zaposleni lahko oprli, ni bila naklonjena. Kakor hitro se bo iztekajoče se leto prevesilo v novo, bodo na inštitutu po zelo kratkem času spet iskali novega generalnega direktorja. Upajmo, da takšnega, ki mu bodo zaposleni upravičeno zaupali in jim tako ne bo več treba iskati pravice in (strokovnega) zadoščenja po vseh mogočih stranpoteh.

Iz ponedeljkovega tiskanega Dela