Nezaželeni

Vili Rezman v Desusu ni zaželen, iz poslanske skupine pa ga ne bodo metali. S tem sklepom se je za zdaj končal spor v najmanjši vladni stranki zaradi novega ministra za lokalno samoupravo, ministra iz njihove kvote v vladi. Tovrstni spori so resda notranja stvar stranke, a jih javnost ne bi smela zožiti samo na svoj užitek ob slikovitem in čustveno nabitem prepiranju, ki pa za širše politično prizorišče ne bo imel kakšnih daljnosežnejših posledic. Odpirajo namreč vprašanje o tem, koliko so politične stranke kot bistven element demokratične ureditve v državi same notranje demokratične.

Spor v Desusu, ki je pravzaprav spor med Karlom Erjavcem in Vilijem Rezmanom - torej med predsednikom stranke in poslancem Desusa, ki pa ni član stranke -, je čisto po nepotrebnem dobil tolikšne razsežnosti. Erjavec je moral pač na hitro poiskati kandidata za ministra namesto dotedanje Zlate Ploštajner, ki je odstopila. Pri tem se ni posvetoval s poslansko skupino, kar nedvomno ni prav. Poslanec Rezman je temu ugovarjal, a ne samo v poslanski skupini in stranki, ampak je tudi v javnih nastopih natrosil nekaj krepkih na račun Erjavca, kar tudi ni prav - čeprav smo v medijih vedno navdušeni nad takšnimi, saj nam nekaj dni dajejo precej gradiva za sočne članke, ki se lepo berejo.

Tu bi se zgodba lahko končala, če bi bil Erjavec sposoben mirno prenesti, da mu kdo očita, da nekaj ni naredil prav. Pa ni bil. Zdaj je tudi on pred vso javnostjo razkril, kaj vse ga moti pri poslancu Rezmanu, pa še iz poslanske skupine ga je začel naganjati. Na to se je seveda Rezman odzval in še zaostril svoje očitke na Erjavčev račun, še zlasti o njegovi avtoritarni naravnanosti. Pa da bo napisal knjigo o vsem, kar se mu zdaj dogaja, je še povedal. Na koncu so stvar razčiščevali na izvršnem odboru in svetu stranke, spet ob (predvsem javnosti namenjenih) opazkah Erjavca na račun Rezmana, ta pa mu je vrnil z enako mero.

Kaj jima je tega treba?

Se ne bi bilo bolje ustaviti, dokler je bil še čas? Je res treba za vsako ceno vedno uveljaviti svoj prav? S tem nočemo reči, da sta oba enako kriva. Nedvomno ima večjo odgovornost Karl Erjavec, ki je predsednik stranke in že zato zavezan h glajenju sporov v stranki, ne pa njihovemu zaostrovanju. Poleg tega bi kot predsednik ene od parlamentarnih in celo vladnih strank, torej stranke, ki kar najbolj dejavno udejanja demokracijo v tej državi, moral razumeti, da imajo v demokraciji državljani pravico biti kritični do potez vodilnih ljudi. Še toliko bolj to velja za poslance v odnosu do vodstev strank, ki jih zastopajo. Tudi če ima kdo občutek, da je kritika neupravičena in krivična, to še ne pomeni, da je nedopustna. V demokraciji je kritika pač pot do iskanja najboljših rešitev; zato da iz spornega dogajanja dobimo nauk za drugič, ko se bomo znašli v podobnem položaju. Napačne domneve in krivične obtožbe se kot takšne lahko pokažejo šele skozi argumentiran dialog. Sicer se kaj kmalu zgodi, da se vsako kritiko na račun vodje razume kot napačno, neutemeljeno in zlonamerno.

Seveda, tudi v demokraciji je treba kdaj kakšno odločitev sprejeti na hitro, brez poglobljene in široke razprave. A kdor ima pogum, da takšno odločitev sprejme, mora imeti tudi pogum, da prenese kritike na ta račun. Zakaj v tej državi ljudje na vodilnih mestih vse jemljejo tako osebno? Zakaj je treba vsakogar, ki odpre usta, takoj odstavljati in izključevati?

Iz petkove tiskane izdaje Delo