Neznani junaki: Dezerterstvo kot hrabro dejanje

Ljubljana – Leta 1991 so bile stvari bolj zapletene, kot se zdi danes. Med slovenskimi obrambnimi silami in JLA se je znašlo še več kot 6000 slovenskih vojakov, ki pa so bili na služenju vojaškega roka v JLA. Številni so tvegali življenje in prestopili na slovensko stran. Objavljamo nekaj pripovedi hrabrih »dezerterjev«.

»Na straži sem bil že več mesecev, brez odmora,« se spominja Boštjan Slatenšek, leta 1990 vpoklican v JLA. »Vojaška pravila tega sicer niso dovoljevala, ker pa smo bili v nekem izrednem stanju, so pravila kršili. Ko so pri Borovem Selu maja 1991 četniki ubili 12 hrvaških policistov, sem se odločil, da prebegnem,« pripoveduje Slatenšek, letnik 1971, zdaj režiser, fotograf, novinar in pisatelj. Slatenšek je takrat zahteval, naj ga izpustijo na dopust, saj mu je ta po pravilih službe pripadal, a ga ni dobil. »Potem hočem k psihiatru,« je nastopil z drugo zahtevo. Res je dobil napotnico, šel do Zagreba, a so ga iz Zagreba poslali nazaj v enoto, češ da nima pravih papirjev. Namesto nove napotnice so ga za dva tedna poslali v vojaški pripor. Kot pripornik je imel tudi nekaj sreče. Junija se je namreč v njegovi vojašnici pojavila inšpekcija in vsi priporniki so morali na raport. Med raportom je povedal, da je na straži že sedem mesecev, in zahteval je dopust. Inšpektor ga je presenetil. Povedal mu je, da je njegova žena Slovenija. In da so tudi otroci Slovenci. 18. junija je dobil dopust in odpotoval domov, že naslednji dan pa se je javil teritorialni obrambi. Kot teritorialec je potem do konca vojne vzdrževal blokado okrog vojašnice v Slovenski Bistrici in okrog skladišča orožja Ložnica.

Borut Peršolja je bil 25. junija dežurni bataljona v mariborski kadetnici. Ker je imel možnost spremljati medije, je tistega dne sklenil, da bo rdečo zvezdo odstranil s kape. Naslednji dan je ugotovil, da so rdečo zvezdo s kape odstranili vsi slovenski vojaki. Že ob devetih zjutraj je v vojašnici zavladala panika, ker je varnostna služba JLA zaznala, da se začenja upor. Peršoljo so odvedli do varnostnega oficirja, ga do poznih popoldanskih ur zasliševali, potem pa se je vojašnica znašla sredi alarma, uzbune, kot se je reklo. »Vkrcali so nas na kamione, nekako sem razbral, da gremo proti Prekmurju. 27. junija okoli dveh ponoči smo prispeli do Murske Sobote. Ko so nas ob petih zjutraj zbudili, smo prižgali televizor in videli, da tanki JLA prodirajo proti Brniku. Postrojili so nas in nam prebrali ukaz, ki je pripovedoval o tem, da je Italija napadla Jugoslavijo. Protestirali smo, da stvari niso takšne, a so nam za kazen pobrali radijske sprejemnike. In tudi ob televizor smo bili.«

Megafon in predaja

Potem so vojake vkrcali v dva transportna helikopterja Mi8 in jih odpeljali do meje pri Gederovcih. »Moj kapetan je bil zelo korekten. Namignil mi je, naj izkoristim prvo priložnost in pobegnem.« Ko so se v Gederovcih vojaki izkrcali iz helikopterjev, so jih iz slovenskih zvočnikov že pozdravljali pozivi, naj se predajo. Okrog 21.30 se je začelo streljanje. Takrat je Peršolja članom enote, ki jo je vodil, povedal, da jih zapušča. »Bili so obupani, objeli smo se, povedal sem jim, kam naj gredo.« Sam pa je zbežal do naselja, trkal po oknih in pri deseti hiši vendarle prišel do domačinov, ki so mu odprli vrata. Domačin je nato sporočil teritorialni obrambi, da se pri njih zadržuje prebežnik in 28. junija okrog enih ponoči je že bil v štabu TO in se po telefonu pogovarjal s poveljnikom TO za vzhodno Štajersko Vladimirjem Miloševičem. »Iz prve roke sem lahko poročal, kakšna je situacija na mejnem prehodu Gederovci. In naslednji dan sem bil spet na Gederovcih – tokrat kot pripadnik teritorialne obrambe. Z megafonom sem pripadnike enote, ki sem jo še prejšnji dan vodil, pozival, naj se predajo. In so se predali.«

Ker je vojaška policija še v prvih dneh julija lovila prebežnike iz JLA, je Peršolja po opravljenih nalogah šel za nekaj dni v ilegalo. »Šel sem do sorodnikov v Nazarje. In imel sem nekaj dni časa, da sem napisal vojni dnevnik.« V kratkem ga bo objavil na svojem blogu.

Junija 1991 je v enotah JLA še vedno služilo okoli 6000 vojakov iz Slovenije. Njihov položaj pa je bil najbolj nezavidljiv. Po eni strani so jih v JLA šikanirali, po drugi strani so nosili uniformo, ki je na slovenski strani veljala za sovražno. »Tankisti JLA slovenske narodnosti so morali 27. junija na bojne položaje brez municije,« se spominja oče enega od vojakov, ki je prebegnil na prvi dan vojaških spopadov. Ko je sin prebegnil, se je oče po stranskih cestah pripeljal na drugi konec pravkar rojene države in ga odpeljal domov. »Takrat se je govorilo, da jugoslovanska vojaška policija lovi dezerterje. Zato smo za deset dni hišo zaklenili,« se spominja. A nekateri, ki so prebegnili na slovensko stran, vendarle niso bili prepuščeni zgolj svoji iznajdljivosti. Sodelavci varnostne službe ministrstva za obrambo so med Šentiljem in Pesnico slovenskim vojakom, ki so sklenili, da prebegnejo, pomagali z umikom na varno.

Več tisoč mladeničev je v tistih dneh zbralo pogum, da so ob velikem tveganju pobegnili iz JLA. Tudi zaradi množičnih prebegov so se stvari končale srečno.

Nekateri priložnosti za beg niso dobili. Tako je bilo 3. avgusta 1991, kar kaže seznam, objavljen v knjigi »Na drugi strani« zgodovinarja Borisa M. Gombača, na služenju vojaškega roka v JLA še vedno okoli 2500 vojakov iz Slovenije.