Nič ne bi zamenjal, še enkrat bi se boril za iste stvari

Franc Sever Franta - heroj, nekdanji direktor Aerodroma Ljubljana in Inex Adrie Airways, eden od ustanoviteljev Društva na srcu operiranih in Medicorja. Bil je vojskovodja, še zmeraj vizionar in predvsem človek z veliko začetnico.

Rojeni ste v kmečko-trgovski družini, v Šentjurju pri Grosupljem in menda že pri šestih mesecih čudežno prebolel pljučnico.

Bilo je tako hudo, da so že klicali župnika. Toda že tedaj se nisem dal in ko so že mislili, da je po meni, sem glasno zajokal. In župnik je izjavil: »Ta bo pa dolgo!« Naša družina je bila katoliška. Oče je bil organist, kapelnik v godbi, igral je 32 inštrumentov. Govoril je, da mu je inštrument v vojni (bil je Maistrov borec, trobentač) rešil življenje. Bil je tudi tajnik na občini, pošto smo imeli doma, malo trgovinico in nismo občutili pomanjkanja. Oče je bil strog, večkrat me je našeškal. Ampak zelo ga spoštujem. Bil je neverjetno napreden: prvi fotograf na vasi, imel je prvi kolo. Še najmanj se je ukvarjal s kmetijo. Vsi mi pravijo, da sem nasledil veliko očetovega. Očetu nisem zameril niti, ko so me 16-letnega poslali v dom Salezijancev v Veržej. Nisem zdržal dolgo. To ni bilo zame. Pustil sem učenje in šel domov. Oče mi je jasno povedal: »Če nočeš biti intelektualec, boš pa kramp vihtel!«

V šoli vam je močno prirasla k srcu učiteljica, pisateljica in pesnica Ana Gale, sestra znanega slovenskega režiserja Jožeta Galeta (Kekec).

Imela je doma radio in me vabila domov, da sem poslušal pravljice in druge oddaje in jih potem v šoli obnavljal ter pripovedoval drugim učencem. Te obnove so mi kasneje zelo pomagale pri analitičnem razmišljanju in nastopih pred drugimi. Vzgajala nas je v domoljubju, prikazala nam je, kako živimo Slovenci med Romani, Germani in Madžari, živo nam je predstavila, kaj je počel Mussolini s Primorci. Več let kasneje pa so jo moji sošolci (njeni učenci) leta 1944 s kopiti pušk na njivi potolkli do smrti. Najboljšega človeka na svetu.

Kar nekaj časa ste se pripravljali za odhod v partizane.

Še pred ustanovitvijo OF smo se odločili za odpor. Pet nas je delovalo v odboru in smo organizirali ljudi v domoljubju za protest. Med nami je vladala velika enotnost, o izdajalcih še ni bilo govora. Še župnik Švigelj je na polnočnici 24. decembra 1941 imel boljši govor kot naš partizanski komisar ... Dobil sem vzdevek Franta in se po ukazu komandirja Adolfa Jakhla s soborcem odpravil k polnočnici, v partizanski uniformi in s puško. Tedaj se je to še dalo. Pri očetu sem si sposodil denar za nakup orožja in opreme. Očetu sem vzel gojzarje, kožnato bluzo, kapo in prvega decembra 1941, komaj 18-letnega, me je vzela noč. Le nekaj dni kasneje je v partizanski tabor prišel pome oče: »Saj si še zelen, ne veš, kaj bo z nami, mama joče,« me je prepričeval oče. Imel je veliko prav. Toda prvič sem se mu zares uprl in vsej zelenosti navkljub ostal pri partizanih.

V mladosti ste bili verni. V cerkvi ste bili celo ministrant. Kako je to delovalo v partizanih, kjer ste se borili s komunisti?

Vsa dolina je bila verna. Eni se delajo, da so od rojstva veliki komunisti. Jaz sem do leta 1943 molil očenaš in zdravomarijo pred vsako akcijo. Potem pa sem videl, kaj počnejo z narodom. Če bi bil kakšen bog, sem rekel, bi moral pomagati. Ne more biti tako, Takrat sem prekinil in moj bog je odtlej moja vest. Vest me kritizira, me kaznuje, počne z mano vse, kar si zaslužim.

Ali drži, da sta vas v enem samem boju zadeli dve krogli? Vam pa nič?

Res je. Eno je zaustavila čutarica, drugo pa cigaretna doza v žepu pred srcem. Enkrat mi je življenje rešil partizanski kurir, ki so ga imeli sovražniki za nogo privezanega kot vabo, da bi prišel k njemu, a me je kurir pravočasno posvaril in to najbrž plačal z življenjem. Nikoli nisem izvedel. Potem so me iskali. Skril sem se pod skalo v luknjo za smrečjem. Nemci so bili že tako blizu, da sem si hotel skrajšati muke in že sprožil s staro pištolo v sence, a je revolver odpovedal. Le nekaj trenutkov za tem so vojaki prekinili iskanje.

Vaša največja preizkušnja vas je kot komandanta Zidanškove in Šlandrove brigade čakala na Menini planini (zgodbo ste popisal v knjigi Past na Menini planini).

Dvanajst tisoč vojakov 14. divizije SS Galizien je 13. marca 1945 obkolilo 500 borcev dveh brigad in bataljona VDV, ki sem jim poveljeval. Naloga nemških vojakov SS je bila eliminirati partizane na tem območju in odpreti pot 450.000 vojakom, ki so se z Balkana umikali v Avstrijo. Z borci smo dvakrat poskušali preboj, a so nas vedno ujeli v zasedo. Kasneje smo izvedeli, da smo imeli izdajalca v radijski zvezi. Nemška vojska je prestregla vsa naša sporočila. Po naključju so trije partizani našli opuščeno in zasneženo drčo (za spuščanje hlodov v dolino), na katero nemški vojaki niso bili pozorni. Za poldrugi kilometer spusta smo potrebovali pet ur in se po njej po treh dneh bojev in taktike, navkljub izdajalcem, ne da bi padel en sam strel, srečno prebili iz jeklenega nemškega obroča v dolino.

Ta preboj šteje za enega največjih podvigov med NOB. Po vojni pa so vas hoteli obtožiti sodelovanja z Informbirojem.

Po vojni pa sem najprej šel za 18 mesecev v Moskvo na vojaško fakulteto. To je bila tako stroga in koristna šola, da imam še danes vse na svojem mestu in nikoli ne pozabim, kje je kaj. Tako so nas izučili, zdresirali kot lovske pse. Po vrnitvi iz Rusije sem šel v letalsko akademijo v Beograd, postal pilot, poveljnik letalskega vojaškega oporišča na Batajnici, načelnik gardistične lovske divizije v zaščiti Beograda. V tistem času so začeli lov na Informbirojevce. Nisem imel dlake na jeziku. Mojim zasliševalcem sem rekel: Nosite generalske čine, pa ni nihče toliko bister, da bi vedel, kako bi lahko vsi Titovi topovi za mano streljali, pa ne bi šel nazaj v Rusijo. Potem so me pustili pri miru. Ampak, ko so me preganjali, je moja žena Vuka, s katero sme bil poročen 64 let, do njene smrti, v smeti vrgla tri očetove Karađorđeve zvezde, iz strahu, da me ne bi kako obremenile. Bila je neverjetno skrbna. Nikoli ni bilo med nama kakršnihkoli resnih sporov ali pomislekov, da bi šla narazen. V meni je imela zaščitnika. Imava hčerko, ki ima pet otrok.

Kako pa ste postali direktor letalskega podjetja Inex Adria Airways?

Leta 1955 sem postal eden najmlajših polkovnikov letalstva v Jugoslaviji. Leta 1964 sem se umaknil iz vojske in študiral ekonomijo v Zagrebu. Leta 1968 sem diplomiral in postal direktor letališča Brnik (in Pulj), ki sta tedaj postali sodobni potniški in blagovni letališči. Pozneje sem se ukvarjal s podjetništvom, gojenjem gob in s patentiranjem objemk. Nazadnje so me pregovorili, da sem prevzel še podjetje Inex Adria Airways. Poklical me je Janez Zemljarič, pa France Popit in Štefan Korošec. Mesec dni so me masirali. Maja leta 1981 sem to sprejel in računal, da bi me piloti lahko podprli, ker so mi bili mnogi podrejeni še v vojski. Pa me niso. Hoteli so »zahodne« plače.

Že novembra istega leta je prišlo še do nesreče Adrijinega letala na Korziki. Kako ste to prenesli?

Bil sem poveljnik osmih brigad v partizanih, toda celo vojno nisem imel toliko padlih, kot jih je umrlo v eni sami letalski nesreči pri Ajacciu (183). Pa nisem bil nič kriv. A nesreča me je močno prizadela. S tremi letali sem šel po krste. V hangarju na Korziki krsta do krste ... In otroške krste! Če me tedaj ni pobralo, me nikoli več ne bo. Odstopil sem kot direktor Inex Adrie zaradi objektivne odgovornosti. Kmalu potem me je doletel infarkt in morali so mi narediti prvi srčni obvod. Leta 1982 sem odšel v penzijo, pri 60 letih.«

Zakaj vam pa niso podelili partizanskega naslova heroja za vse zasluge med vojno?

Med vojno so me imeli za mulca. Dobro sem se razumel s Francem Rozmanom Stanetom in Mihom Marinkom. Le z njegovo ženo Mico Marijo Šlander si nisva bila najboljša. Več slovenskih občinskih odborov zveze borcev me je predlagalo za narodnega heroja, pa je prav Mica v komisiji, ki je odločala o herojstvu, med drugim izjavila: »Pa ne more biti ta babjek narodni heroj!« Peter Stante pa ji je zabrusil: »Kaj, ti je žal, da še ti nisi med njimi?« Ampak danes mi je to nezaupano in nepodeljeno herojstvo kot lanski sneg.

Kako pa gledate na celo vrsto današnjih politikov, ki so po osamosvojitvi postali direktorji in se dokopali do položajev samo zato, da so na nepošten način prišli do bogatije?

Po vojaško bom odgovoril: Če bi mene kdo vprašal, kaj bi zamenjal v svoji preteklosti, bi rekel: nič. Velika stvar je bila, za katero sem se boril. In bi se še enkrat. Morda bi kaj dodal iz Titovih časov, a popolnoma nič iz slovenske osamosvojitve.

Leta 1987 ste pomagal pri ustanavljanju Društva na srcu operiranih in kasneje Medicorja. Kako ste se znašli v tej vlogi?

V začetku 80-tih je zdravstvo eksplodiralo z novimi odkritji in metodami zdravljenja. Moja nečakinja Metka Zorc je imela svojo vizijo zdravstva in neverjetno upornost v ukrepanju. Na vsak način je hotela doseči vse, kar si je zadala. Ninoslav Radovanović je odprl oddelek v Vojni bolnici v Kamenici in Metka je tedaj že sodelovala z njim, mu pošiljala bolnike v bolnišnico v Kamenici. Kakih 1200 srčnih bolnikov iz Slovenije je odšlo tja na zdravljenje in samo 1,8 odstotka je bilo smrtnih primerov. Tako je prišel čas, da tudi v Sloveniji nastane kardiološki center. Tudi operiranci iz odbora smo tedaj dvignili glas. Na ta način so razmere nekoliko popustile in stvar je začela dihati. Res sem z zelo majhno, simbolično vsoto tudi majhen soustanovitelj Medicorja.

V najinem pogovoru ste večkrat nakazali, kako vas boli ideološki in siceršnji razkol med Slovenci. Ali ni ta bratomorni spopad velik anahronizem?»

Vsak ima pravico do svoje vere. Toda zaradi tega ne bi smel žaliti in izkoriščati soseda. Kdo spodbuja to razdeljenost naroda? Vse slovenske stranke po malem, ker nimajo svojega progama. Ta spor je osnova, na njem se hranijo, eni vlečejo kosti iz grobov in očitajo, da smo bili barabe. Jaz se ponoči zbujam, ker se udarim ob zid, do krvi. To imam še iz vojnih časov. Srce me boli, ko dandanes blagoslavljajo največje zločince iz druge svetovne vojne, hrvaške ustaše, ki so (kakšna ironija!) pobili 15 naših duhovnikov. Za gnila jajca se kregajo. In tretjič: Vsak hoče po najkrajšem postopku priti do denarja. In lovijo priložnosti. Čisto drugače od tega, kako sem si jaz predstavljal svet in našo samostojno državo. Zaradi vsega tega trpi mladina. Ta pa je jalova. Ni sposobna prevzeti tega, kar bi morala prevzeti. Država mladini ni omogočila razvoja, da bi uspešno prevzela dolžnost novih generacij.

Kaj delamo Slovenci narobe, da imamo takšne težave s politiko?

Bolj bi morali negovati in plemenititi vrednote, ki so veljale med drugo svetovno vojno z osvobodilno fronto in jih razumeti ter sprejemati v mladih generacijah. Predvsem pa bi morali v sistem naših vrednot vgraditi domoljubje. Predvsem bi morali živeti za domovino, ne pa, da vsak zase grabi in živi samo zase.