Tiskane izdaje
Ljubljana − Bodimo faktor. Izborimo si besedo pri odločanju o naših službah, stanovanjih in prihodnosti. − To so člani novonastalega projekta Naslednja generacija zapisali na svoji spletni strani in pred kratkim poudarili na prvi tiskovni konferenci v ljubljanskem Poligonu. V analizi trenutnega stanja ocenjujejo: 40 odstotkov znaša delež prekarnega dela v Sloveniji, 434 praznih stanovanj ima v lasti samo država, 430 evrov je ocenjena mesečna višina pokojnine, ki si jo trenutno lahko obeta samostojni podjetnik, ker plačuje minimalne prispevke za socialno varstvo, in 30 let je v povprečju star posameznik, ko se odseli od staršev.
»Zastopamo socialno državo, ki vključuje vse in je v interesu vseh, tudi prihodnjih generacij. Na nas pa je, da najdemo način, kako to vzdržno storiti,« pravi tridesetletna Maja Kalan, ena od članov projekta in diplomantka mednarodnih odnosov na fakulteti za družbene vede. Šest let je delala kot novinarka pri časopisu Žurnal, zdaj pa v enem od podjetij kot predstavnica za odnose z javnostjo.
Projekt Naslednja generacija ste predstavili v ljubljanskem Poligonu, ki je med drugim vadbišče za samozaposlene. Zakaj prav tam?
Iskali smo prostor, kjer bi to lahko naredili. Želeli smo, da gre za nek javni prostor, ker si najema dvorane nismo mogli privoščiti. In Poligon je bil ena od možnosti, ker imajo tam vso potrebno infrastrukturo in so nam to tudi omogočili. V ozadju ni kakšne posebne zgodbe. To nam je že nekdo očital, ko je rekel, da prav zato ne bo prišel na našo tiskovno konferenco, ker se ne strinja s tovrstnimi kreativnimi centri. Toda to se nam zdi ozko gledano. Smo si pa rekli, da se bomo prihodnjič zbrali na nekem parkirišču, če je to problem.
Kakšno pa je vaše stališče do takšnih kreativnih centrov? Ravno pred kratkim se je v Ljubljani odprl še eden − D plac, ki ga promovirajo kot stičišče podjetniških idej.
Takšni prostori naj bi pomenili opolnomočenje podjetnikov in startupov in zdi se, da si ministrstvo za delo pripisuje odpiranje espejev in espejizacijo kot enega od uspehov aktivne politike zaposlovanja. Nismo tega mnenja; podjetništvo da, ampak ne kot edina možnost, ko za nekoga ni službe. Preprosto zato ne, ker vsak ni podjetnik, medtem ko sistem ljudi dejansko sili v odpiranje espejev. Nekateri so lahko podjetniki, ampak to ne pomeni imeti samo dobre ideje, ampak te mora odlikovati več različnih stvari; tudi določena znanja, podjetniško razmišljanje, določene spretnosti, tega pa seveda nimamo vsi. Nikakor se nam ne zdi dobra ideja, da je podjetništvo videno kot reševanje problema brezposelnosti, predvsem mladih.
Vlada je pred kratkim organizirala posvet o prekarnem delu. Čeprav so se njeni predstavniki strinjali, da gre pri tem za odstopanje od tipičnih oblik zaposlitve in da je takšno delo negotovo, pa so po drugi strani poudarili, da je treba trg delovne sile narediti še bolj fleksibilen. Kako to komentirate?
Fleksibilizacijo že imamo − za določen del družbe, medtem ko je drugi del zaposlen za nedoločen čas, zaščiten, vlade pa so doslej fleksibilizacijo uresničevale tako, da je bil en del povsem izključen. To je treba urediti, razporediti, a v tem trenutku ne vem, kako. Verjetno bo zdaj prišel očitek, da se zavzemamo za fleksibilizacijo, da bi vsem vse vzeli, toda to ne drži. Menimo, da je treba najti rešitev, nekaj, kar bo delovalo za vse, da bo vsak vključen. In vključeni hočemo biti tudi v to, kar imajo danes starejši.
Ena novejših raziskav s področja samozaposlenosti v Evropi, ki so jo opravili pri londonskem inštitutu IPPR, kaže, da je med samozaposlenimi vse več starih nad 50 let. Med samozaposlenimi torej niso samo mladi, ampak vse več starejših.
Tudi zanje želimo doseči redne in varne zaposlitve. Zato tudi pravim, da se ne zavzemamo samo za mlade, ampak se zavzemamo za vse in vsakogar. Nikomur nočemo odvzeti pokojnine, da bi jo lahko mi imeli, ampak jo mora imeti vsak.
Kako je nastal projekt Naslednja generacija?
Davor Hafnar je v začetku februarja za portal Torek ob petih napisal kolumno z naslovom Odj**ite že s temi mladimi. Naletela je na velik odziv. Očitno je povedal točno to, kar tare mnoge. Po objavi so ga mnogi klicali in spraševali, ali bo ustanovil stranko, ker da če bi jo, bi se mu pridružili. In potem se nas je nekaj začelo dobivati. Smo pa vsi povezani z novinarstvom oziroma smo nekdanji novinarji, zato nam je sicer najbližji način prav pisanje. Sklenili smo, da moramo nekaj narediti. Rekli smo si, tudi če ne bo uspelo, si vsaj ne bomo mogli očitati, da nismo poskusili. Preprosto ni bilo dovolj, da se samo strinjamo z napisanim. To lahko napišemo še stokrat, pa se zaradi tega ne bo nič spremenilo. Rekla pa bi, da nas je vse združila bodisi osebna zgodba bodisi zgodbe znancev; eden ima espe, in potem ko plača prispevke za socialno varstvo, mu za življenje ne ostane skoraj nič, spet drugi se je moral preseliti nazaj k staršem. Vsak od nas ima kakšno takšno izkušnjo, saj je tudi nemogoče, da je ne bi imel. Hoteli smo sporočiti, da kdor se poistoveti s tremi sicer zelo širokimi skupnimi imenovalci, kot so zaposlitev, stanovanje in pokojnina, naj se obrne na nas. Zastavili smo svoje ime in zdaj smo tukaj.
Zakaj pa je bila tiskovna konferenca tisto prvo, kar ste naredili? Zakaj začeti projekt s tiskovno konferenco?
Ker menimo, da je najprej treba preveriti situacijo. Dopuščamo možnost, da kaj ni tako, kot smo zapisali. Ideje nameravamo šele zbirati, a bi to radi počeli previdno. Nikomur nismo hoteli stopiti na žulj, ampak izpostaviti skupne imenovalce, s katerimi se lahko vsi poistovetimo. Tiskovna konferenca pa zato, ker vemo, kako deluje družba. Najprej se je treba nekje pojaviti, da te opazijo, sicer nisi nič. Če se ne pojaviš v medijih, te pač ni. In to je tudi najboljši načini, kako priti do ljudi.
Gre za zelo širok nabor področij, ki jih izpostavljate − stanovanjsko vprašanje, zaposlitve, pokojnine, izobraževanje. Kako se nameravate tega lotiti?
Prav zato smo za osnovo vzeli čim širša izhodišča, da so lahko med njimi vsakdo najde. Na vprašanje, ali bi vsak rad imel možnost varne zaposlitve, je odgovor da. In pri tem verjetno ni nekih delitev, tudi med strankami ne. Zato je treba najti vzdržen sistem, ki bo to vsem omogočal in bo vsak imel dostojno življenje. Pokojnine pa izpostavljamo zato, ker že pri razpravah o njih mladi niso vključeni. Morda je tako tudi zato, ker se jim to zdi preveč abstraktno, saj je tako oddaljeno. Nekako velja, da je najbolje, če si vse življenje aktiven, ker pokojnine pač ne boš dočakal, toda to je nesprejemljivo. Ker če zdaj vplačujem v blagajno in pomagam eni generaciji, da ima pokojnino ali pa da jo bo kmalu imela, je nevzdržno in nenormalno, da bi privolila v to, da je pa zame nekoč ne bo. Medgeneracijska solidarnost mora iti v vse smeri in mora veljati skozi čas. Ker če to ni tako, potem nekaj ni v redu s sistemom in ga je treba spremeniti.
Kakšni so zdaj vaši načrti?
Najprej bi radi preverili teren in predvsem to, ali sploh obstaja kritična masa ljudi, ki bi se temu projektu pridružila. Če se ljudje s tem, kar predlagamo, torej da mora vsak imeti enako pravico do stanovanja, zaposlitve in obeta pokojnine, ne poistovetijo, potem očitno ne nagovarjamo pravih stvari. Naš naslednji korak torej je, da razširimo polje delovanja in da se nam pridruži čim več ljudi, ki so pripravljeni kaj narediti. Na tiskovni konferenci nas je nekdo vprašal, ali bi postali politična stranka. Ja, hipotetično lahko postanemo stranka, ampak na tej točki o tem ne bi hoteli razpravljati. Najprej je treba videti, kakšen je interes ljudi. Dali smo se na pladenj, tukaj smo in upamo, da se bo kdo hotel z nami pogovarjati. Nekaj jih je že.
Kdo, denimo?
Nekaj posameznikov nas je že kontaktiralo, nekaj smo jih mi. Medijski odziv je bil kar velik, kar lahko razumemo, saj sporočamo nekaj, kar je vredno pozornosti. Nekaj ljudi se nam je javilo po spletni strani, kjer smo prav zato pripravili poseben obrazec, prek katerega nam lahko sporočajo svoje zgodbe, probleme in opažanja.
So bili med njimi tudi člani političnih strank?
Ta trenutek niti ne vem, ker na elektronska sporočila odgovarjamo vsi, zato bi morala vprašati druge. Rekla pa bi, da ne.
Ste morda katero od strank sami kontaktirali?
Ne, to pa ne. To je gibanje, ki nastaja od spodaj. Nekaj posameznikov se nas je začelo dobivati na pijači, potem smo to delili naprej med svoje kolege in zdaj nas je aktivnih okoli deset. Imamo idejo, kaj bi bilo prav, a je treba ugotoviti, kako jo realizirati. Za zdaj kaže edino tako, da postanemo sogovornik, socialni partner, če hočete, in kdaj morda tudi stranka.
Zakaj ste Naslednjo generacijo poimenovali projekt? Zveni kratkotrajno.
Upam, da ne. Sicer pa, na začetku se nismo hoteli definirati kot kaj drugega, ker več kot projekt za zdaj nismo. V tem trenutku smo maloštevilna skupina ljudi, a upamo, da bo čedalje večja. Naš interes je narediti nekaj, kar bi že tako ali tako moralo biti in o čemer govori že ustava, medtem ko v realnosti ni tako za vse ljudi.
Govorite o socialni državi?
Ja, mislim na socialno državo v smislu redne zaposlitve z bolniško, porodniško, dopustom in obetom pokojnine, pa tudi dostopna stanovanja. Na vprašanje, kako bi to dosegli, ta trenutek nimamo odgovora, a ga je treba najti. To pa lahko storimo edino tako, da postanemo faktor, da se organiziramo in izpostavimo svoja stališča. V sistem socialne države je treba zajeti vse ljudi, ker zdaj ni tako, čeprav je socialna država po ustavi še vedno standard, ki pa ga ne dosegamo. Doslej tudi nihče ni rekel, da temu ni več tako.
