Tiskane izdaje
Ste v nedeljo dopoldne pogosto v službi?
Kolikor je to potrebno. Večinoma so vikendi delovni, tak je pač čas. Čez vikend opravim delo laže in bolje, ker je več miru in se stvarem lahko bolj posvetim.
Ker vas ne spremlja množica medijev?
To je sestavni del tega poklica in položaja. Radovednost javnosti je treba razumeti. Videli ste, da sem na začetku poskušal morda celo preveč ugoditi tej radovednosti, kar je bilo celo iz medijev deležno kritik. Ker sem človek, ki posluša kritike, če so pametnejše od mojih ravnanj, sem se temu prilagodil. Očitno smo zdaj našli pravo mero. Zdi se mi prav, da javnost ve, kaj počnemo. Mislim pa tudi, da smo bili doslej v komunikaciji z javnostjo pri pojasnjevanju naših ukrepov za zajezitev krize precej neuspešni. V ospredju so bile druge teme. Vendar pa se, to bo moral tisk že priznati, ene od predvolilnih obljub držim zares dobesedno. Nobenega poseganja v tisk ni bilo, naj je bil še tako surov in kritičen do mene osebno ali do vlade. Menim, da je svoboda tiska temelj in da mora biti ta sfera nedotaknjena. Ni prijetno brati kritik, zlasti tistih, ki se mi zdijo neupravičene. Vendar je bolj pomembno, da so kritike lahko izrečene, brez pritiskov. Seveda pa to ustvarja neko ozračje v državi, ki ni idealno.
In boste po koncu mandata, kot je Tony Blair, medijem povedali vse slabo, kar si o njih mislite in česar prej nikoli niste izrekli?
Ne, tudi po koncu mandata ne bom rekel ničesar na račun medijev. Takšno stališče imam že dvajset let in ga bom imel tudi naslednjih dvajset let, ne glede na to, kako bodo tekle stvari.
Prvih sedem mesecev vašega mandata je zaznamovala gospodarska kriza. Kdaj pričakujete vrhunec? Se strinjate z ocenami, da bo »udarni val« jeseni?
Pogosto pravim, da si želim trenutka, ko bi lahko citiral Winstona Churchilla, ki je v spodnjem domu parlamenta sredi druge svetovne vojne, ko je bilo najteže, a se je že prevesilo k zmagi zaveznikov, dejal: »To še ni konec, to še ni začetek konca, nemara pa je konec začetka.« Nekateri moji kolegi menijo, da bi že zaradi zbujanja optimizma te besede lahko izrekli. Jaz pa ne želim zbujati pričakovanj javnosti, za katera bi presodil, da niso do konca utemeljena.
Pokazalo se je, da bo svetovna gospodarska kriza daljša in globlja, kot je kdor koli napovedoval. Priča smo največjemu krčenju gospodarske dejavnosti po vojni. Slovenija sodi med države, ki jih je kriza bolj prizadela; smo majhna in odprta ekonomija, 70 odstotkov BDP realiziramo v blagovni menjavi z državami zahodne Evrope, zlasti s štirimi trgovinskimi partnericami. Vse so ta hip v slabi gospodarski kondiciji. Poglejte napoved stopnje gospodarske rasti v Nemčiji - ta kaže, da bo zmanjšanje naročil še večje, kar pomeni tudi krčenje proizvodnje v Sloveniji in posledično odpuščanja. V Sloveniji smo se že lani jeseni najprej soočili s kreditnim krčem. Že prejšnja vlada je usklajevala nekatere zakonske rešitve, da bi ohranili zaupanje v bančni sektor in ga stabilizirali, in naša je takoj nadaljevala podobne ukrepe. Tu je ključnega pomena jamstvena shema, ki je zdaj končno v implementaciji.
Zakaj šele zdaj? To je namreč ključni očitek vladi in njenim ukrepom - da je prepočasna, okorna.
Prav jamstvena shema je bila eden naših prvih ukrepov. Treba ga je bilo skrbno pripraviti, ne nazadnje tudi usklajevati z evropsko komisijo, potem pa je v zakonodajnem procesu sprejemanje vzelo več časa, kot smo pričakovali.
Skratka, krivi so zapleti v parlamentu, v državnem svetu?
Nikogar ne bi obtoževal. Pri tako pomembnih odločitvah ima vsaka veja oblasti pravico, da si vzame svoj čas, in tudi državni zbor in državni svet sta si ga vzela.
Ampak javnosti to ne zanima in za zamudo krivi vlado!
Seveda, to mi je popolnoma jasno. Bilo bi kalimerovsko, če bi poskušal prenašati odgovornost na druge, in tega tudi ne počnem. Menim, da so bile intervencije države dovolj uspešne, da se kreditni krč ni bolj zategnil. Dejstvo pa je, da ga nismo razvezali. Verjamemo, da bo jamstvena shema, vredna milijardo in 200 milijonov evrov, omogočila normalno poslovanje podjetij, s tem pa nadaljevanje njihove proizvodnje in ohranjanje delovnih mest. Skupaj smo sprejeli okrog 60 ukrepov, velike in majhne, praktične. Tudi rebalans proračuna; fiskalni padec na prihodkovni strani proračuna je silovit in to je bilo treba uskladiti z odhodkovno stranjo, če nismo hoteli, da bi primanjkljaj presegel tisto raven, ki bi bila še vzdržna. Od vsega začetka sem vztrajal, da bremena reševanja te krize ne smemo preložiti na ramena prihodnjih generacij. Zdaj je predviden petodstotni primanjkljaj, kar je vzdržno, zlasti če ga primerjamo s tistimi v drugih državah. Nekateri so nam očitali, da nismo posegli po drugih ukrepih, s katerimi bi razbremenili gospodarstvo. O tem so še danes mnenja v državah, ki so to storile, in tistih, ki niso, zelo deljena.
Tudi pri nas. Opozicija in del javnosti vam očitata, da vlada sprejema samo socialne ukrepe, ne stori pa ničesar za nov zagon gospodarstva.
Decembra smo se veliko ukvarjali z vprašanjem, ali bi šli v davčno razbremenitev kapitalsko ali delovno intenzivnih podjetij. Na koncu smo se odločili, da je pomembno zlasti ohranjati delovna mesta. Tveganje pri tem je, da bi se brezposelnost, ki jo blažimo z ukrepi, spremenila v strukturno, zato zdaj vlada pripravlja reforme.
Zame je pomembno, da smo bili odločni pri praktičnih ukrepih, in mislim, da smo jih tudi dobro izpeljali. Vlada je imela možnost, da mimo socialnega dialoga sprejema intervencijske zakone, če bi hotela reševati posledice krize hitreje in trše. Toda s tem bi izkazala popolno nezaupanje do socialnih partnerjev. O plačah v javnem sektorju se je vlada pogajala tudi zato, ker ni bilo popolnoma jasno, kakšne bodo posledice. Ne govorim o demonstracijah; pravniki so nas opozorili, da zaradi podpisanih aneksov lahko pride do izpodbijanja odločitve državnega zbora. Zato smo šli v pogajanja in uspelo nam je upočasniti dinamiko usklajevanja rasti plač, ki je bila dogovorjena v čisto drugačnih časih. Pomembno vprašanje pa je, ali je ta upočasnitev dovolj velika. Rast plač v javnem sektorju je približno šestodstotna, v realnem pa ničelna. To je razmerje, ki je z javnofinančnega stališča nevzdržno. Zelo bremeni odhodkovno stran proračuna. Prav gotovo bomo torej v drugi polovici leta dialog nadaljevali in videli, kakšne so možnosti, da v okviru socialnega sporazuma dosežemo napredek.
Več v Sobotni prilogi Dela
