»Nisem pravi za arbitražo«

Berlin - Finski politik in diplomat Martti Ahtisaari se je v dolgoletni karieri ukvarjal z zapletenimi političnimi vprašanji in sodeloval pri iskanju rešitev v številnih državah, od Namibije in Indonezije do Afriškega roga in nekdanje Jugoslavije. Nazadnje je imel ključno vlogo pri odločanju o prihodnjem statusa Kosova. Avtor projekta »nadzirane samostojnosti« Kosova je lani prejel Nobelovo nagrado za mir in ostal dejaven na mednarodnem prizorišču. Kot vodja neodvisne komisije se ukvarja tudi s turškim vstopanjem v Evropsko unijo.

Priložnost, da bi se ugledni diplomat kot posrednik med Slovenijo in Hrvaško še enkrat vrnil k urejanju kočljivih vprašanj v nekdanji Jugoslaviji, je očitno zapravljena. Na Hrvaškem so ga z mantro, da je edini pravi način za rešitev vprašanj le pomoč mednarodnega sodišča, vnaprej odslovili. Še predsednik Stjepan Mesić ga je označil za politika splošne prakse, kakršnih je dovolj na obeh straneh Kolpe. Ni čudno, da je ob neki priložnosti pikro pripomnil, da se raje kakor z Balkanom ukvarja z Afriko, kjer ga ljudje cenijo ...

Po predavanju v nemškem združenju za zunanjo politiko (DGAP) o Kosovu v sredo zvečer je Martti Ahtisaari v krajšem pogovoru za Delo opisal svojo »vlogo« v slovensko-hrvaški jari kači o meji. Evropski komisar Olli Rehn ga je pred časom vprašal, ali bi bil pripravljen sodelovati pri prizadevanjih evropske komisije za odpravo spora. »Odgovoril sem, da naj najprej počakamo in vidimo, kako bo proces napredoval in kakšna bi bila pooblastila.« Šele nato bi lahko bila na vrsti njegova misija. Odtlej je minilo precej časa in Ahtisaari v zadnjih dneh sploh ni več spremljal razvoja dogodkov.

»Če se od mediacije prehaja k arbitraži, nisem prava oseba. A počakajmo. Rehnu želim veliko sreče. Mislim pa, da moja udeležba sploh ni ključna pri reševanju vprašanja,« je pojasnil. V primeru sprejetja odločitve o arbitraži bi namreč potrebovali pravnega strokovnjaka. »Tako je danes zelo malo verjetnosti, da bi sodeloval.« Njegova privolitev v sodelovanje je bila po njegovih besedah v vsakem primeru pogojna v smislu »sprejemljivosti pooblastil, saj nikoli ne sprejema nalog vnaprej s praznim čekom«.

Finski politik, rojen leta 1937 v Kareliji, pokrajini, ki je po vojni pripadla Sovjetski zvezi, je do blokade pogajanj kandidatk kritičen, češ da bi morali taka vprašanja rešiti kvečjemu na koncu ob vstopu. Do takega ravnanja nima nobenih simpatij. Kot je pojasnil, mu ni všeč, da sosednje države ne »vidijo čez problem, ki obstaja že več let«. V Evropski uniji bi morali rešiti takšne težave pred sprejemom novih članic. »Že pri Cipru smo naredili napako. A v primeru Turčije ali Hrvaške nasprotujem temu, da se pogajanja zavira.«

Iz petkove tiskane izdaje Dela