Tiskane izdaje
Ljubljana, Kranj, Tolmin – Vsako minuto, ko je bolnik ali ponesrečenec z zastojem srca brez pomoči, se njegove možnosti za preživetje zmanjšajo za deset do 12 odstotkov. Že v slabih desetih minutah je lahko vsega konec. Zato je zelo pomembno, koliko časa potrebuje zdravnik z reševalci za prihod do bolnika in kako ga oskrbijo. Slovenski zdravniki so lani pomagali 34.000 nujnim bolnikom na terenu.
Čas, ki ga ekipe nujne medicinske pomoči (NMP) potrebujejo, da pridejo do kraja dogodka, je različen: od štiri pa vse do 35 minut ali tudi več. Tako velike razlike niso samo zaradi hribovitega terena, ampak tudi zaradi organizacije NMP na ravni celotne države. Pričakovali bi seveda, da bodo imeli vsi prebivalci vsaj približno enake možnosti za zdravniško oskrbo, ko jo bodo nujno potrebovali.
V 63 enot NMP in helikoptersko enoto je vključenih okoli tisoč zdravnikov, ki pa so v zelo različnih položajih. V velikih enotah NMP, kot na primer v Murski Soboti, Mariboru, na Ptuju, v Celju in drugje, je vedno, torej 24 ur na dan, pripravljena posebna ekipa, sestavljena iz zdravnika, dveh zdravstvenih tehnikov in dveh reševalcev. Kadar jih pokliče policija (številka 113) ali regijski center za obveščanje (112) ali kdo s terena, odhiti zdravnik skupaj z reševalcema na pomoč takoj. »Če bi se na istem območju minuto za tem zgodila še ena nesreča oziroma nujni klic s terena, bi šel na pomoč vzporedni dežurni zdravnik iz redne ambulante. Bolniki v ambulanti bi morali čakati, morda tudi dve uri, če bi šel zdravnik na nujno pot na Zgornje Jezersko,« je povedal zdravnik Mitja Mohor, vodja NMP v Zdravstvenem domu Kranj.
Težave manjših enot
Pri manjših enotah (Ormož, Slovenska Bistrica, Bled, Tolmin in drugje) se poruši delo že ob prvem klicu na pomoč. Nanj se namreč v rednem delovnem času odzove zdravnik, ki dela v redni ambulanti. »Zdravnik delo v ambulanti prekine in gre takoj na teren, v ambulanti ostane medicinska sestra. Pri drugem nujnem klicu gre na teren naslednji zdravnik in brez zdravnika sta že dve ambulanti. Včasih je tudi tretji klic v istem času. Med konci tedna se tako kdaj zgodi, da ostane zdravstveni dom za nekaj časa brez zdravnika. Če bi prišel takrat nujni bolnik, bi sestra poklicala zdravnika in reševalce, ki niso v službi in so morda doma. V nujno pomoč se vključujejo med delovnim časom tudi zdravniki iz zdravstvenih postaj Bovec, Kobarid, Most na Soči in Podbrdo. Tako lahko tudi te postaje ostanejo več ur brez zdravnika,« je povedala družinska zdravnica in vodja službe NMP v Tolminu Maja Fortunat.
Zdravstveni dom Tolmin pokriva z NMP največje območje v državi, kar 942 kvadratnih kilometrov. Do najbolj oddaljene točke, Vršiča, je 50 minut vožnje s prižgano sireno. Najbližja, novogoriška bolnišnica je od tod oddaljena 70 kilometrov, a ne zdravi vseh nujnih stanj. Pri težjih poškodbah in boleznih je treba bolnika odpeljati v Ljubljano (sto kilometrov). Težjega ponesrečenca in bolnika mora zdravnik vedno spremljati in takrat ga morda ni v ambulanti kar štiri ure. Bolniki ta čas čakajo ali jih prenaročijo na naslednje dni, zaradi česar je takrat v ambulanti precejšnja gneča. To se še posebej pozna v poletnem času, ko so dopusti in je ponesrečenih turistov največ. Sogovornica pravi, da bi nujno potrebovali več zdravnikov in drugega kadra.
V še manjših enotah (Črna na Koroškem, Kranjska Gora, Grosuplje) pa na teren ne gre rešilni avto, ampak gresta zdravnik in njegova sestra na pomoč z osebnim avtom. Če ugotovita, da potrebuje bolnik rešilca, ga pokličeta.
Oskrba ni povsod enaka
Od zdravnika se pričakuje, da bo v trenutku presodil, ali je bolj pomembno, da gre na teren ali da pregleda morda prav tako nujnega bolnika v ambulanti. »Zdravnik pregleda v enem dnevu tudi do 70 bolnikov v ambulanti, hkrati pa je še dežuren za nujne primere na terenu. Čeprav je jasno, da ima vedno prednost bolnik, ki je bolj ogrožen, je včasih odločitev, kateremu pomagati najprej, težka. Neredko so podatki o tem, kaj se dogaja na terenu, pomanjkljivi. Ne pozabimo, da je zdravnik samo človek in so njegove možnosti za odločanje včasih tudi zaradi utrujenosti omejene. Tudi zaradi takega vsakodnevnega stresa umirajo slovenske zdravnice prej kot druge Slovenke,« je povedal Mitja Mohor.
Tako kot čas do prihoda pomoči je izjemno pomembna tudi oskrba bolnikov. Pričakovali bi, da bo po vsej državi enaka, a ni. Tako bi morali bolnika s srčnim infarktom vedno prepeljati v bolnišnico, kjer imajo katetrski laboratorij. To sta mariborski in ljubljanski klinični center, kjer lahko takemu bolniku pomagajo 24 ur na dan, in Celje ali Izola, kjer lahko pomagajo ob določenih urah. A se v praksi izkazuje, da življenjsko ogrožene bolnike ponekod odpeljejo najprej v najbližjo bolnišnico in šele od tam naprej v ustrezno, v tem času pa je lahko za učinkovito pomoč že prepozno. Podobno je pri možganski kapi ter nekaterih drugih stanjih in poškodbah. Zakaj tako?
Urgentni zdravniki v okviru vsakoletnega simpozija urgentne medicine že dlje časa opozarjajo na težave, a se ni kaj dosti premaknilo. »Vse je prepuščeno posameznim enotam NMP, ki pa se razvijajo različno. Že nekaj let opozarjamo, da potrebuje sistem tudi svojo klicno telefonsko številko in zdravstvenega dispečerja, ki bi lahko dajal navodila ljudem na terenu, dokler ne pride zdravnik. Potrebujemo učinkovit komunikacijski sistem in učinkovito dispečersko službo. Na množične nesreče nismo dovolj pripravljeni, velik uspeh je, da je ministrstvo letos pripravilo smernice za pomoč ob množičnih nesrečah.
Potrebni so organizacijski in strokovni standardi za obravnavo bolnikov. Potrebno je izobraževanje, sodelovanje z gasilci, policijo, vojsko. Pogrešamo učinkovito vodenje in načrtovanje razvoja celotnega sistema NMP v državi. Delovanje je zdaj odvisno od naklonjenosti vodstva zdravstvenih domov in entuziazma posameznikov. Po desetih letih nam še ni uspelo vzpostaviti vsaj dveh baz za helikoptersko nujno pomoč, da bi je bili lahko deležni tudi prebivalci severovzhodne Slovenije. Dogaja se, da za velike prireditve angažirajo neprofesionalce namesto ekipe NMP,« opozarja Mitja Mohor, specialist urgentne medicine in dolgoletni urgentni zdravnik.
Skrb bo prevzela agencija
Rešitev? Strategija, ki so jo napisali na zdravniški zbornici in pri pisanju katere je Mohor sodeloval, med drugim predvideva ustanovitev agencije, ki bi prevzela skrb za NMP. »Agencija ne bi imela množice zaposlenih, temveč bi se v delo vključili strokovnjaki za NMP, ki bi še vedno delali na svojih mestih, a bi del časa, na primer en dan v tednu, delali v agenciji,« je povedal Mohor.
In ministrstvo? »NMP se vodi v direktoratu za zdravstveno varstvo. O agenciji ne razmišljamo. Na ministrstvu končujemo usklajevanje mreže na primarni ravni z družinskimi zdravniki. Nadgradnja bo mreža NMP, ki jo bomo pripravili jeseni. Njen namen je zagotoviti enako dostopnost in kakovost oskrbe na ravni države. V okviru priprav na delovanje novih urgentnih centrov je tudi enotna metodologija dela, kadrov in financiranja. Projektni svet, ki ga v večini sestavljajo predstavniki stroke, bo metodologijo pripravil jeseni,« so odgovorili z ministrstva.
Samo upamo lahko, da bodo organizacijske spremembe, ki so potrebne v osnovnem zdravstvu, bolnišnicah in pri vseh sodelujočih, izdelane pravočasno.
