»Nobena umetnost ne more priti bliže skrivnosti Boga kot glasba«

V Ljubljani smo ga ujeli, potem ko je za nekaj dni prišel na obisk v domovino. Dunaj, kamor ga je v 70. letih zvabil študij kompozicije, je njegov »dom« že več kot štirideset let. Navednice zato, ker sam pravi, da si na tuji zemlji vedno – tujec.

Rodil se je v Gorici leta 1940. Jasnega odgovora, ali mu je bila glasba položena že v zibelko, iz njega ne moremo izvleči, izmika se in zapluje v druge vode. Zato pa prijetno preseneti z anekdoto, da mu je oče še kot otroku, bili so revna kmečka družina, prvi pianino z volovsko vprego pripeljal iz Kanala v domači Ročinj.

Majhno naselje ob Soči mu je vtisnilo neizbrisen pečat – Soča in z njo vsa dolina tega zelenega smaragda še vedno tečeta po njegovih žilah. Tudi na Dunaju, kjer službuje kot duhovnik v bolnišnici za pljučne bolezni Otto Wagner Spittal. In da ne bi kdo zmotno pomislil – Avgust Ipavec, duhovnik in mednarodno uveljavljen skladatelj, ni v sorodu s slovito rodbino Ipavec iz Šentjurja.

Ko ste leta 2006 prejeli zlati častni znak Republike Avstrije, so v utemeljitvi zapisali, da glasba ne pozna meja. Kako gresta skupaj teologija in umetnost? Ste bili kot duhovnik boljši skladatelj in obratno?

Vedno bolj sem prepričan o tem. Bili so pogumni in dali priznanje večnemu popotniku iz doline Soče. Tudi mala Slovenija lahko pokaže, da ima svoj lasten kulturni izraz. Vsak ton ima svoje nihanje. Glasba je to, kar je med toni. Ni vidna. Nobena umetnost ne more priti bliže skrivnosti Boga kot glasba. In nobena pridiga, nobene besede, ne morejo tako ganiti trpeče duše, kot jo lahko žalostna nagrobna pesem. Glasba je odgovor na doživetje, na skoraj božje doživetje.

Prvo desetletje duhovniške službe ste delovali v različnih slovenskih župnijah, v Cerknem, Izoli, Kobaridu, Idriji in Ravnici. Kako so vas zaznamovala ta leta, ti ljudje, ki jih še vedno omenjate?

Nikjer nisem čutil takšne ljubezni do kulture, tako iskrene, kot prav v teh krajih. V teh dolinah sem doma. Nobena nota, ki sem jo kdaj zapisal, ni moja, pač pa je last teh ljudi, ki so me ganili. Ti ljudje in njihova filozofija so mi dali živega Boga. Ni lahko verjeti v Boga, tudi duhovniku ne. Še zdaj se spominjam dobrote teh ljudi.

Tega potem niste več našli? Na Dunaju, kamor ste odšli, da bi se glasbeno izpopolnili? Zakaj se niste vrnili?

Iskal sem nekoga, ki bi me učil. Priporočili so mi profesorja Alfreda Uhla. Ko sem prišel k njemu, mi je rekel, naj premislim, kaj bom pisal. Glej na to, da bo ob tvoji glasbi nekdo ganjen, je rekel. Napiši nekaj, da se bo dotaknilo človeškega srca. Takrat se je začelo novo obdobje v mojem življenju. Tujina mi je podarila lepši objem v kulturnem smislu. Priznala me je. Noben trenutek ne dajem na tehtnico duhovništva in kulture. Kultura živi z mojim poklicem. Duhovniški stan mi ni bil nikoli ovira, celo hvaležen sem mu za vse.

Službujete kot duhovnik na kliniki za pljučne bolnike. Vas ne obremenjujeta premočno ta bolečina in trpljenje, ki ste mu vsak dan priča?

Zelo me obremenjujeta, a ljubim gore, moj dom je Lepena, in tam se izkristaliziram. Vživim se v Simona Gregorčiča. Nisem še srečal človeka, ki ne bi nikoli trpel. Profesor Uhl mi je rekel, da ne bom nič napisal, če ne bom trpel. Ne gre drugače. Hrepenenje po ugodju, po lahkotnem življenju zapira vrata umetnosti in pusti na mizi prazno notno črtovje. Kot duhovnik sem se naučil, da ne smem prinašati strahu pred smrtjo, zato pri bolnikih ne nosim talarja. Vsak si želi živeti, iti domov, objeti ženo. Hrepenenje po življenju je tako bolestno in neskončno prisotno v vsakem človeku. In zame so vsi enaki. V bolnišnici imam prostore, kjer ustvarjam, nasad vrtnic, kjer molim. To je moj dom, čeprav na tujem.

Je mogoče v takšnem okolju najti resnične prijatelje? Kako se človek spoprijema z osamljenostjo na tujem? Za duhovnike najbrž ni nič drugače.

Tudi v tujcu lahko srečaš živega Boga. Ko te sprejmejo v tujini, ti je čisto lepo. Lahko potrkam na številna vrata. A tujec ti ne more dati objema, ki ti ga lahko da domovina. Tudi zato se vračam v Lepeno in v dolino Soče.

Kaj vam je še v navdih poleg Soče?

Umetnost podaja roko veri, dopolnjujeta se. Navdih ne pride iz nobenega predala, denarnice. Poiskati ga moraš, a ne za mizo. Sam ga najdem v naravi.

Pišete za velike zasedbe, vključujete orkester, zbore, soliste in recitatorje, pogosto tudi plesalce. Da je epopeja, je o simfonični pesnitvi Barve zelenega smaragda dejal plesalec in koreograf Henrik Neubauer, s katerim ste večkrat sodelovali.

Najlepše je, ko da lepota narave svoj biser v dušo človeka. Barve zelenega smaragda so spomin na prvo svetovno vojno in vse milijonske žrtve, predvsem na žrtve na Slovenskem in še posebej na soški fronti. Pesem Soče se dotakne zgodovine.

Menda ste perfekcionist, je nekoč o vas dejal prav Neubauer.

Prenašam napake in odpuščam. Nimam časa, da bi mislil o slabih stvareh. Še toliko glasbe je v meni, ki jo moram napisati.

Človek bi torej pomislil, da boste ostali na Dunaju. Čeprav vam je tudi domovina dala svojevrstno priznanje za izjemne glasbene stvaritve in promocijo slovenske kulture v tujini.

Ne bi mogel živeti brez Dunaja, tam je glasba, ki jo potrebujem. Postal sem suženj te njene lepote. Očitno mora človek nekaj tega prinesti s seboj na svet. Moja družina je bila revna. Po moj prvi pianino je šel oče z vozom do Kanala. Tam ga je naložil in pripeljal z volovsko vprego v Ročinj. To je tako lep spomin. To me je zaznamovalo. Vsaka lepa stvar nekaj pusti v človeku. V človeku sta dobro in slabo, kako boš to premagoval, je povsem tvoja stvar. Rad bi še naprej ustvarjal.