Tiskane izdaje
Ljubljana – V šole se bo že čez nekaj dni vrnil vrvež. Po 68 počitniških dneh bodo učenci bolj ali manj veselo sedli v klopi in odprli glave za nove izzive. Osnovnošolski prag bo letos prvič prestopilo 19.213 otrok, srednje šole pa bodo v prve letnike sprejele 20.872 dijakinj in dijakov.
Kako prvošolci doživljajo prehod v nova vzgojno-izobraževalna okolja, nam je opisal psiholog dr. Kristijan Musek Lešnik: »Na začetku je otrok le radoveden in se veseli novosti. Šolo jemlje kot zanimivost. Za večino prvi šolski dan ni stresen. Tistim, ki imajo starejše sorojence, se zdi imenitno, da bodo bratu ali sestri sledili v šolo. Tudi za otroke, ki so bili že socializirani v vrtcu, ne pa v majhnih skupinah zasebnega varstva, prehod ne bi smel biti stresen. Težave se pojavijo, ko ugotovijo, da je v šoli več rutine, reda in discipline kot v vrtcu. To je najpomembnejši kakovostni preskok, vendar je zdaj, ko imajo otroci v prvem razredu poleg učiteljice še vzgojiteljico, precej omiljen. Šolski program je, po dobrem desetletju od uvedbe devetletke, prilagojen realnim zmožnostim šestletnikov.«
Kako stresen bo prvi šolski dan, je precej odvisno od staršev. »Tako majhen otrok ni sposoben sam ustvariti posebnih pričakovanj. Zato naj starši ne delajo cirkusa. Naj otroku nikar ne predstavljajo vstopa v šolo kot velik mejnik, ko se bodo prižigali ognjemeti. Nič takšnega se ne bo zgodilo. Otrok se lahko pretiravanja prestraši ali pa bo razočaran, če bo pričakoval veliko in se ne bo nič zgodilo. Pomembno je, da mu šolo predstavimo v pozitivni, a realni luči.«
Šola ni poceni
Musek Lešnik priporoča, naj otrok sodeluje pri nakupu šolskih potrebščin. To pa je gotovo stresno za starše in njihovo denarnico. Prvošolčka je s šolsko torbo, pisali, delovnimi, navadnimi zvezki in drugimi potrebščinami težko opremiti z manj kot 150 evri. V družini z več otroki je treba znesek pomnožiti.
Po drugi strani se založniki in knjigotržci pritožujejo, da se strošek za šolske potrebščine iz leta v leto zmanjšuje. Statistični podatki ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport pa kažejo, da si več kot 96 odstotkov osnovnošolcev učbenike brezplačno izposodi iz šolskih skladov. Gregor Božnik iz Državne založbe Slovenije je povedal, da bodo letos starši menda privarčevali dva evra.
Muska Lešnika takšna negodovanja ne presenečajo: »Ko so zaznali zmanjšanje dohodka zaradi učbeniških skladov, so si založniki izmislili delovne zvezke. Učiteljem je to ustrezalo. Obkroži, poveži, podčrtaj. Ampak to ni razmišljanje. Mednarodne raziskave so pokazale, da so slovenski šolarji pri nalogah, ki zahtevajo kritično razmišljanje, slabi. Otroci veliko berejo, gledajo televizijo, raziskujejo po spletu in so precej široko razgledani. Na Discoveryju ali National Geographicu gledajo vrhunske dokumentarne filme, v šoli pa jih še vedno s prosojnic učijo biologijo in jih podcenjujejo z delovnimi zvezki.«
Iz knjigarn in papirnic poročajo, da starši potrebščine večinoma plačujejo s karticami, iz leta v leto je več nakupov na obroke, nekateri najemajo kredite. A stroški za šolarja niso omejeni le na tisto, kar gre v torbo. Treba ga je tudi obleči, obuti, mu zagotoviti šolsko prehrano, omogočiti obisk šole v naravi in še katere obšolske dejavnosti, ki zadovolji njegov interes in razvija talent. To pa je zalogaj, ki ga zdaj niti zaposleni starši, kaj šele množica brezposelnih, ne zmorejo.
»Če ta država ni sposobna vsakemu otroku zagotoviti toplega obroka in vsaj osnovnega življenjskega standarda, smo res nizko padli. Ni nujno, da otroka zaradi tega kdo neposredno šikanira, hudo mu je že, ko gleda, kaj vse si drugi lahko privoščijo, njemu pa to ni omogočeno. Otroci so povprečno preveč obremenjeni z materialnimi dobrinami. Nekateri so še vedno prenasičeni in ničesar več ne cenijo. Ocenjujejo in cenijo se po znamkah oblačil, copat, koles, da o telefonih ne govorimo,« Musek Lešnik navaja še enega od povzročiteljev stresa.
Večjih sprememb ne bo
Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport je družinskemu proračunu nekoliko pomagalo z uvedbo splošne subvencije za dijaško mesečno vozovnico. Drugih večjih sprememb niso poudarili; ne bo jih niti na področjih, na katerih bi bile po opozorilih iz strokovnih krogov reforme nujne že več let. Učenci bodo, denimo, še vedno obremenjeni z nacionalnimi preverjanji znanja in dijaki bodo še naprej pisali maturo, čeprav njenega pomena nihče noče smiselno opredeliti. To pomeni, da si bodo morali otroci še vedno zapomniti veliko faktografskih podatkov in da bo šolski sistem tudi v prihodnje narejen tako, da bo otroke »zbijal v kalup, v povprečno predstavo o tem, kaj naj bi na določeni stopnji vedeli in znali,« je kritičen Musek Lešnik.
»Nihče ni povprečen. Tisti, ki imajo več različnih interesov, bi potrebovali večje izzive, česar jim naš šolski sistem ne omogoča. Mnogi imajo specifično sposobnost. Namesto da bi jih v šoli spodbujali in jim jo pomagali razvijati, jim nasprotujejo in nadarjenost razvrednotijo,« pravi sogovornik.
»Spomnim se projekta, ko so otroci na listke zapisovali, kaj nematerialnega bi si želeli od decembrskih dobrih mož, če bi jim zmanjkalo denarja. Sedemletnik je zapisal, da bi rad bil pametnejši in znal delati domače naloge. Otroku, ki ima še vse življenje pred seboj, je šola v enem samem letu in pol vcepila v glavo, da ni dovolj bister. Zdaj to verjame. V ameriškem šolskem sistemu, denimo, otrokom vcepljajo, da zmorejo in znajo. Pri nas pa še vedno iščemo neznanje in napake. Poznam veliko sijajnih učiteljev, ki bi lahko naredili revolucionarne spremembe, a kaj, ko jih omejuje sistem s predpisanimi učnimi načrti in programi.«
Vsak deseti depresiven
Morda je tudi to eden od vzrokov za slabo psihično in zdravstveno stanje slovenskih šolarjev. Statistični podatek pediatrov iz šolskih dispanzerjev, da jih za depresijo trpi od deset do petnajst odstotkov, je skrb vzbujajoč. Najdovzetnejši za razvoj bolezni so tisti z družinsko anamnezo, velik vpliv pa ima tudi negativno ozračje v družini in družbi.
»Depresija in anksioznost pri mladostnikih sta tesno povezani z občutkom praznine. To je precej družbeno pogojeno. Starši nimajo časa za kakovostno druženje z otroki. Nadomestek za pristne odnose je večinoma računalnik. Tudi krhanje medvrstniških odnosov precej pripomore k psihičnemu zbolevanju. Naši šolarji so, v nasprotju z vrstniki iz drugih držav, prav tako prepričani, da jih šola zelo obremenjuje, čeprav po rezultatih znanja zaostajajo za njimi.«
Otroka obremenjuje tisto, kar mu je težko in kar se mu zdi nesmiselno, opozarja Kristijan Musek Lešnik. »Bojim se, da veliko šolarjev, zaradi že omenjene faktografije, pouk doživlja tako. Saj že otroci v tem ne vidijo smisla. Šola bi morala biti precej bolj zanimiva. Naj bo zahtevna, a naj bo izziv.«
