Tiskane izdaje
UKC - kako naprej? je bil naslov nedavne arhitekturne razstave v okviru projekta Vizije so 11 Društva arhitektov Ljubljana, ki nas je spodbudila, da smo še sami pobrskali po časopisnem arhivu. Današnji UKC je bil zgrajen pred več kot 40 leti in zdaj je že potreben temeljite prenove, kar kliče k razmišljanju o prihodnosti. A najprej se ozrimo v preteklost.
Težko si je predstavljati, v kakšnih obupnih razmerah je bilo zdravstvo v Sloveniji pred gradnjo nove stavbe Kliničnega centra (KC). V reportaži iz leta 1966 preberemo: v kliničnih bolnišnicah je tolikšna stiska, da morata po dva bolnika ležati v isti postelji, bolniki ležijo tudi na nosilih, na blazinah in kar na tleh. Na kirurgiji je v eni sobi 50 ponesrečenih, v neki drugi sobi, namenjeni od 12 do 16 bolnikom, pa 56. Za sodobno medicino tu ni pogojev, saj komaj vzdržujejo higieno, popisuje novinar Željko Kozinc razmere v »najvišji slovenski klinični ustanovi«. Kot primer resnično slabih razmer navede, da ima celotna bolnišnica samo en aparat s kisikom za umetno dihanje. Neko noč so v bolnišnico sprejeli hkrati dva na smrt bolna, ki bi aparat potrebovala. Zdravnikova odločitev je bila izjemno težka ...
V takšnih razmerah se je Slovenija odločila zgraditi novo bolnišnico – današnji UKC Ljubljana.
Z lastnim denarjem
Za začetek gradnje novega KC se šteje 15. junij 1966, ko so začeli kopati velikansko jamo med Njegoševo in Zaloško cesto. Kljub izkopu jame pa je bil finančni načrt za gradnjo izdelan leta 1969 in revidiran leta 1970. V zasnovo novega KC je bilo vključenih danes nepredstavljivo veliko strokovnjakov: nekaj sto domačih in tujih zdravnikov, Svetovna zdravstvena organizacija in izkušnje iz najbolj razvite tujine. Glavni projektant po arhitekturni plati je bil arhitekt Janez Trenz, za investicio Jurij Jenšterle, arhitekt,za medicinse zasnove in program pa Franc Čelešnik, zdravnik. Arhitekti in gradbeni inženirji so vsa priporočila skrbno upoštevali. Načrtovali so za tiste čase izjemno veliko stavbo: 125 metrov dolgo in 33 metrov oziroma sedem nadstropij visoko ter dve nadstropji v zemljo. DTS (diagnostično-terapevtski center) je zasnoval arhitekt Stanko Kristl. Nova stavba bo imela vsega skupaj okoli 80.000 kvadratnih metrov površin in 1100 bolniških postelj, kar je zdaleč največ na območju nekdanje Jugoslavije, kjer so imele bolnišnice do 200 postelj.
Sredi gradnje leta 1967. Foto: Iz arhiva: Svetozar Busič
Prva stavka v belem
Gradnja je šla po načrtih, a je bilo vendarle težko. Kako zelo težko, vidimo po tem, da so »vsi ljudje v belem« iz KC v času gradnje stavkali, kar je bil za socializem, ko so bili na oblasti »delavci«, eksces. Stavkali so zaradi izjemno nizkih plač. Odkar so uvedli v zdravstvu »plačevanje po opravljenih storitvah«, ne pa iz proračuna, so poročali o številnih problemih. Socialno zavarovanje je plačevalo le toliko zdravljenj, kolikor je imelo denarja. Tako je tudi danes.
Plače takrat niso bile enake po vsej Sloveniji; v KC so bile pod minimalnimi, saj je imela gradnja prednost, denar pa se je – enako kot danes – prelival med klinikami, kar je zaposlene demoraliziralo. Zdravniki so si plače lahko izboljševali tako, da so ob popoldnevih in ob koncih tedna delali drugje, tudi v Avstriji in Italiji, preberemo v takratnem časopisju kot pozitivno novico. Sestre tega niso mogle, zato so bile izjemno neprijazne z bolniki, so pisali novinarji. Težava Kliničnega centra v času gradnje je bila tudi, da so bili kar nekaj let v zgradbi hkrati bolniki in gradbinci.
Etapna gradnja – etapna odprtja ob praznikih
V arhivu preberemo, da »je bilo treba v teh težkih časih mobilizirati vse notranje in zunanje sile«. To je naredil Janez Zemljarič, direktor kliničnih bolnišnic od leta 1968 do 1973, kasneje direktor Službe državne varnosti, minister za notranje zadeve ter predsednik slovenske in podpredsednik jugoslovanske vlade. Klinični center je bil leta 1973 v glavnem dokončan in vseljen, kot je bilo načrtovano.
V intervjuju z Zemljaričem iz leta 1971 preberemo očitek, da vlaga denar predvsem v zidove, ne pa v ljudi. Odgovoril je, da v načrtu ni bilo predvidenega denarja za izobraževanje zaposlenih, niti za približno 1000 potrebnih stanovanj za nove zaposlene, cene pa prav tako niso bile realne, saj so temeljile na cenah iz leta 1963. Inflacija je bila precejšnja, izračunani znesek za gradnjo se je do dokončanja investicije potrojil. Očitajo mu tudi, da gradi luksuzno bolnišnico. »Trditve o luksuzu v novi stavbi Kliničnega centra so neresnične. Gradimo za desetletja naprej,« je pojasnil. Lahko rečemo, da je bil – skupaj s številnimi snovalci KC – vizionar. Po današnjih merilih ni v UKC nikakršnega luksuza.
KC je bil povsem dokončan leta 1975, ko je bil v celoti vseljen in je bila v novem operacijskem bloku prva operacija srca. Končna slovesnost je bila ob dnevu republike, 29. novembra. Takrat so zapisali, da je »bolnišnica najbolj izrazit pomnik neke dobe«, pa tudi, da je »nova bolnišnica grajena za sodobnike in nove generacije«. Kot so ga gradili etapno, so ga tudi slovesno odpirali po posameznih etapah, običajno na državni praznik ali ob novem letu, tako da so se ljudje po vsej državi takrat počutili uspešne in zadovoljne.
Tito s sinovoma med zdravljenjem v UKC januarja leta 1980. Foto: Iz arhiva Dela.
Financiranje neurejeno 40 let
Ideja sodobnega zdravljenja in organizacije stavbe je bila drugačna, kot je veljalo pred gradnjo. Prej so bolniki ležali v bolnišnici v povprečju 25 dni, zdaj pa je koncentracija zelo dragih diagnostičnih naprav omogočala hitro diagnosticiranje in nato učinkovito zdravljenje ali operacijo, da bi bolnik čim hitreje zapustil zdravljenje v dragi bolnišnici. Danes je ležalna doba v UKC petkrat krajša – 5,6 dneva.
Vse se je vrtelo okoli hrupnejšega diagnostičnega dela in skupnih prostorov, iz katerih gredo kraki v povsem mirne bolniške sobe. Čeprav so bile razmere za zdravljenje nepredstavljivo boljše kot pred gradnjo nove stavbe, so bili mediji nezadovoljni in nezaupljivi. Kliničnemu centru so takoj začeli očitati »strojno obdelovanje pacientov« in »tekoči trak«. A je šlo za drugačen način dela po vzorih iz tujine.
Takoj po vselitvi se je bil KC primoran ukvarjati s kroničnim pomanjkanjem denarja. Financiranje KC, ki je precej pohitril in izboljšal pomoč bolnikom, ni bilo nikoli zares na dnevnem redu tistih, ki so o njem odločali. Financiranje nove bolnišnice vse do danes ni prilagojeno pred 40 leti uvedenemu novemu načinu dela. Kot preberemo v članku iz davnega leta 1973, je Klinični center »žrtev« pričakovanja, da mora zaradi etičnosti in nujnosti zdraviti vse bolnike ne glede na plačilo. Socialno zavarovanje ni plačevalo vseh zdravljenj bolnikov takrat in jih niti danes ne. Bolniki so drli v novi KC od vsepovsod. V KC so imeli kar 35-odstotno letno rast bolnikov. Dokaz, kako zelo so ga cenili, je bilo zdravljenje predsednika države Tita leta 1980.
Dvojna vloga KC
Dodatno finančno težavo KC je povzročalo dejstvo, da je bil vse od ustanovitve hkrati matična bolnišnica za Ljubljančane in vrhunska ustanova za najhuje bolne iz vse države. Ta dvojnost zahteva, da dobi Ljubljana še najmanj eno ali dve regijski bolnišnici, so ugotavljali politiki že na otvoritveni slovesnosti leta 1975. To se v 40 letih ni uresničilo.
Kako je bilo sploh mogoče, da si je Slovenija pred skoraj pol stoletja lahko privoščila gradnjo Kliničnega centra, o čemer ne more danes niti sanjati? »Stane Kavčič kot predsednik slovenske vlade je bil odločilen, da se je Slovenija postavila na svoje noge in da nismo bili več samo kimavci, temveč smo se odločili z lastnim denarjem nekaj zgraditi – to so bile bolnišnice. KC je bil leta 1975 najsodobnejša bolnišnica daleč naokoli in prva bolnišnica na svetu, v kateri je imela vsaka bolniška soba svoje stranišče z umivalnikom,« je povedal ob razstavi danes 94-letni arhitekt Stanko Kristl, eden od projektantov.
Nove ideje
Stanko Kristl je bil gost večera Društva arhitektov Ljubljana Vizije so 11: UKC – kako naprej?. Povedal je, da je UKC izjemno pomemben urbani del mesta, zato ga je treba nenehno urejati. Navedel je nekaj urbanističnih napak tega prostora. Največja je, da je po svoji naravi miren bolnišnični prostor prerezan z Zaloško cesto. To so že pred desetletji poskušali rešiti pod zemljo. Najbrž le malokdo ve, da je pod UKC prava mreža podzemnih hodnikov, ki povezujejo vse bolnišnične stavbe. Kot veliko napako je ocenil tudi novo garažno hišo, ki je zmanjšala dostop do UKC. Prav tako nadgradnjo diagnostično-terapevtskega centra, ki ga po Kristlovih besedah s sedanjim načinom gradnje sploh ni mogoče dokončati.
UKC je danes kot pet velikih in deset manjših bolnišnic z vsemi spremljajočimi službami in diagnostičnimi centri v enem. Razstava o njem je odprla nekatere ključne dileme za naprej: ali je območje dovolj veliko za potrebno dograditev klinik? Kje so meje širitve UKC? Kaj je ostalo od prvotne arhitektove zamisli? Ali je treba UKC preseliti drugam? Svoje ideje za ureditev bolnišničnega prostora v Ljubljani so predstavili štirje mladi arhitekti, ki bi smelo, neobremenjeno in brezkompromisno zastavili skoraj vse na novo: stare zgradbe med Ljubljanico in Bohoričevo ulico bi podrli in marsikatero zgradili na novo, tukaj želijo vzpostaviti do ljudi prijazen javni prostor, s katerega bi izgnali parkirišča in povečali zelene površine.
