Tiskane izdaje
Ljubljana − Varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer je vložila zahtevo za oceno ustavnosti zakona o tujcih zaradi posega v človekove pravice in temeljne svoboščine. Prepričana je, da njen 10.b člen ni skladen s številnimi členi ustave in da se z njim kršijo tudi načela mednarodnih konvencij.
Zakon o tujcih, ki je polariziral javnost, stroko, koalicijo in tudi vladno SMC, bo končal pred ustavnimi sodniki. Ti bodo, poenostavljeno rečeno, tehtali med pravico države, da za preprečitev izrednih razmer omeji vstop tujcem, ter pravico tujcev do individualne obravnave in učinkovitega pravnega sredstva.
Novela zakona o tujcih nedopustno posega v človekove pravice oziroma temeljne svoboščine, je prepričana varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer, ki se je včeraj obrnila na ustavno sodišče, da bi to ocenilo, ali je skladna z ustavo. Sporen se ji zdi 10.b člen, ki predvideva, da se ob »spremenjenih razmerah na področju migracij« in ob tem, da državni zbor z navadno večino potrdi ukrep, tujcu, ki ne izpolnjuje pogojev za vstop v državo, tega tudi ne dovoli, če pa je že v Sloveniji na območju izvajanja ukrepov, ga je treba napotiti v državo, iz katere je prišel. Če bo tak tujec izrazil namero podati prošnjo za mednarodno zaščito, bo policija izvedla identifikacijski postopek, namero pa zavrgla kot nedopustno, če v sosednji državi članici EU, iz katere je vstopil, ni sistemskih pomanjkljivosti glede azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev. Pritožbe ne zadržijo izvršitve.
Za prednostno obravnavo
»Tujci si zaslužijo, da so subjekt in ne objekt,« je dejala varuhinja, ki meni, da sporni člen ni skladen z ustavo in številnimi načeli: nevračanja, jasnosti in določnosti predpisov, enakega varstva pravic, s pravico do pravnega sredstva, prepovedjo kolektivnih izgonov, enakostjo pred zakonom in prepovedjo diskriminacije.
Z varuhinjo (na fotografiji) se strinjajo številne nevladne in mednarodne organizacije, tudi komisar za človekove pravice Sveta Evrope Nils Muižnieks, ki je bil marca v Sloveniji. Foto: Tomi Lombar/Delo
Čeprav bi se ti ukrepi aktivirali šele ob izjemnih razmerah v primeru množičnih migracij, je varuhinja ustavnemu sodišču predlagala, najda do končne odločitve zadrži izvršitev 10.b člena, saj bi po njenem mnenju nastale težko popravljive škodljive posledice., Hkrati predlaga prednostno obravnavo, saj gre za reševanje pomembnih in zelo aktualnih pravnih vprašanj, »pri čemer se zatrjevane kršitve ustave pa se nanašajo na jamstva najvišje ravni, in to za tiste, ki v urejenih razmerah veljajo za ranljive«.
Suverenost ni neomejena
»Paziti je treba na standarde in že pridobljene pravice. Temeljito smo analizirali materijo, srečali smo se z nevladnimi organizacijami, na ministrstvo za notranje zadeve naslovili številna vprašanja in se po tehtnem premisleku obrnili na najvišjega varuha zakonitosti,« je svojo odločitev utemeljila Vlasta Nussdorfer. Z njo se strinjajo številne nevladne in mednarodne organizacije, tudi komisar za človekove pravice Sveta Evrope Nils Muižnieks, ki je bil marca v Sloveniji. Pred kratkim se je nanjo obrnilo tudi več kot 1300 podpisnikov peticije, ki so zahtevali, naj vloži zahtevo ali odstopi.
»Država želi vzdrževati javni red in notranjo varnosto. To je lahko legitimen cilj in ni sporno samo po sebi. A glede na težo kršitev, ki jih ta nova ureditev lahko prinese, predvsem v zvezi s prepovedjo mučenja, ki je tako po razlagi ustavnega sodišča kot ESČP rangirana kot največja vrednota demokratičnih družb, se nam je zdelo pomembno, da predlagamo zadržanje in prednostno obravnavo,« je pojasnil Miha Horvat, namestnik varuhinje. Po njegovih besedah ima Slovenija po mednarodnem pravu vsekakor pravico do nadzora nad vstopom tujcev, dovoljenji za bivanje in njihovim izgonom, a suverenost države v tem pogledu ni neomejena.
Vsi otroci so enaki
V zahtevi za oceno ustavnosti so na 12 straneh podrobno navedli razloge za nasprotovanje. Prvi med njimi je, kot že ves čas opozarjajo kritiki zakona, kršitev načela nevračanja, ki zagotavlja posamezniku, da ne sme biti vrnjen nekam, kjer bi lahko trpel mučenje ali nečloveško ravnanje.
V tem primeru je posebej problematično iz vidika »verižnega vračanja«, da se to torej ne bi ustavilo, denimo, na Hrvaškem, ampak bi se nadaljevalo naprej po balkanski poti. Posamezniki, ki izrazijo namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, pa imajo po tem načelu pravico, da ga pristojni organ obravnava individualno ter se opredeli do objektivnih in subjektivnih okoliščin, zaradi katerih prosi za azil. Imeti mora tudi možnost, da izpodbija domnevo o varnosti tretje države (kar naj bi bile vse naše sosede) in pa dostop do učinkovitega pravnega sredstva.
V obrazložitvi so med drugim izpostavili še, da bi bili po tem zakonu otroci, ki pridejo na mejo s spremstvom, diskriminirani v primerjavi s tistimi, ki so brez spremstva, saj so slednji zaradi ranljivosti izvzeti iz določil in jih ne bi vračali, otroke s spremstvom pa bi doletela usoda odraslih. Prošnje za mednarodno zaščito bi namreč lahko vlagale le določene ranljive kategorije ljudi, kar postavlja pod vprašaj enakost pred zakonom.
»Vse opisane kršitve ustavnih oziroma konvencijskih jamstev kumulativno zadostujejo za zaključek, da gre pri 10.b členu pravzaprav za mehanizem, ki prav lahko služi tudi izvajanju kolektivnih izgonov,« meni varuhinja in ob tem poudarja, da ima vsakdo pravico do osebnega dostojanstva in biti subjekt, ne pa objekt postopka.
Členu 10.a, ki govori o načinu aktivacije ukrepa in ga nevladne organizacije sicer tudi problematizirajo, pa ni oporekala, saj so zanj odgovorni vlada, državni zbor in svet za nacionalno varnost.
»Naj pokažejo pot«
Na ministrstvu za notranje zadeve se ob vložitvi zahteve niso posebej odzvali, so pa ponovili stališče, da to ni prvi zakon v ustavni presoji, zagotovo pa je eden pomembnejših.
Ministrica za notranje zadeve Vesna Györkös Žnidar je kritikom vztrajno odgovarjala, da gre za »zakon na zalogo«, ki bi ga aktivirali le v izjemnih razmerah in da z njim ne razveljavljajo mednarodne zaščite, ampak le časovno in ozemeljsko omejujejo sprejemanje prošenj, saj tako lahko preprečijo, da bi se azilni sistem porušil. Po njenem mnenju zakon izhaja iz elementarne premise, da je dolžnost vsake odgovorne države, da sprejme takšne ukrepe, da se v primeru spremenjenih migracijskih razmer ne poslabša notranja varnost in da se zagotovi nemoteno delovanje države in njenih ključnih podsistemov. Čakanje na izredno stanje ni dopustno in je pravzaprav neustavno, meni ministrica za notranje zadeve.
Če bi ustavno sodišče ugotovilo, da ta pot v zakonu o tujcih ni prava, bi, po mnenju ministrice, moralo odgovoriti na vprašanje, kako naj Slovenija ravna, če zaradi nesorazmernega pritiska na azilni sistem ne bi zmogla več izvajati zakona o mednarodni zaščiti.
Od politikov se je med prvimi odzvala vodja poslanske skupine SMC Simona Kustec Lipicer, ki »pozdravlja demokratično zrelo in odgovorno potezo urada varuha človekovih pravic, da pozove uUstavno sodišče, naj se kot vrhovni skrbnik ustavnosti in človekovih pravic v državi izreče o večinsko sprejeti politični odločitvi«.
Ob tem je spomnila na »zahtevne politične razmere in poplavo različnih pravnih argumentov, ki so v času neenotnega in necelovitega iskanja odgovorov na begunska ter migrantska vprašanja močno zaznamovali tako evropski kot tudi slovenski prostor v obdobju sprejemanja novele zakona.«
