Tiskane izdaje
Maribor – V njegovem primeru očitno res velja tisto o novi metli.
Pred volitvami ste napovedali, da se boste vodenja univerze lotili z novo dobro ekipo. Vam je uspelo?
Je. Zelo zadovoljen sem s svojimi sodelavci. Imel sem tudi precej sreče, po drugi strani pa nisem bil zavezan nobeni trgovini, ker pač nisem v volilnem času nikomur ničesar obljubil.
Kakšen je bil vaš kriterij pri tej izbiri?
Izključno izkušnje in znanje. Vsak od prorektorjev je odličen na svojem področju.
V nasprotju s prorektorji pa je vaš glavni tajnik napovedal delo le za določen čas. Vas to ne moti?
Drži, toda dr. Jure Marn Lorber je dober krizni menedžer in znano je, da dobri general v vojni ni dober general v miru.
Ali to pomeni, da je zdaj UM v vojni oziroma v zelo hudi krizi?
Seveda. Že samo problemi z univerzitetnimi podjetji so izjemno težki, na univerzi pa še drugi veliki problemi, o katerih ne bi rad govoril. Marsikaj moramo popraviti in tudi postaviti na novo, da bomo nato lahko normalno delovali.
Kaj je pri tem vaša prednostna naloga?
Najprej bi radi zagotovili članicam boljšo podporo rektorata tako na področju informatike kot tudi vseh tistih služb, ki jih mora imeti uspešna univerza.
Je res, da je zadnja leta med zaposlenimi in študenti manjši občutek pripadnosti univerzi?
Žal to drži in tudi tu nameravamo doseči spremembo, a to še lahko malo počaka. Predvsem pa tega ne moremo narediti na silo, ampak tako, da se bo skozi znova vzpostavljeno zaupanje akademska sfera znova identificirala s svojo univerzo, in to z veseljem in ponosom.
Odmaknimo se od UM do celotnega visokega šolstva, kjer prav tako ne manjka problemov in načrtov. Obeta se prenova visokošolske zakonodaje. Pred časom ste že dejali, da ne verjamete v rešitve na podlagi zakonskih sprememb. Še vedno tako menite?
Zakoni so dejansko kristalizirana pravila. Najprej moramo vedeti, kaj sploh hočemo, imeti zelo jasne cilje in tudi poznati pot do njih. Šele potem se je smiselno lotiti spreminjanja zakonodaje, ki bo podpirala naše odločitve, ne pa, da si zastavljamo cilje šele na podlagi sprejetih zakonskih določb.
Ste za to, da se pripravi poseben zakon o univerzi?
To bi bilo verjetno dobro za univerze, saj bi z njim rešili vse svoje probleme. Sprašujem pa se, kaj bi to pomenilo za druge dele visokega šolstva. Bi imeli zanje drugi zakon? Ne bi to pomenilo podvajanj, neskladij in drugih problemov?
Visoko šolstvo vsekakor čaka veliko novih nalog, pri tem pa bo, kot kaže, zmanjšan proračun. Kako se boste spoprijeli s tem?
Še večjega varčevanja si preprosto ne morem predstavljati. Delež BDP, ki ga država namenja za visoko šolstvo, je že zdaj pičel. Primerjava z razvitimi evropskimi državami že v odstotkih kaže, kako zaostajamo, to pa bi bilo še veliko bolj očitno, če bi primerjali vsote, ki jih mi in drugi namenjamo na glavo študenta. Zato lahko trdim, da bi še večje odrekanje povzročilo redukcijo kakovosti.
Je vendar kaj, čemur bi se lahko odrekli in s tem nekaj privarčevali?
Edino, kar bi lahko brez večje škode zmanjšali, je število študentov. S tem bi zmanjšali stroške, izboljšali bi povprečno kakovost njihovega študija in izboljšali razmerje med študenti in učitelji. Menim, da se na univerze vpisuje prevelik delež generacije, vendar vpisa ne bi smeli omejevati brez ustrezne izobraževalne alternative. Najprej pa bi morali okrepiti strokovno srednje šolstvo. Vsi vemo, da nam teh kadrov primanjkuje, a kljub temu povečujemo delež gimnazij. Napačna pot.
