Novih osem žrtev črnograditeljstva

Medulin – Hrvaški gradbeni delavci so včeraj pospravljali kupe ruševin, ki so ostali po torkovem rušenju velike hiše s štirimi apartmaji in skupne površine približno 250 kvadratnih metrov, last Desanke Mutić (žene sodnega izvršitelja Save Mutića) in njunega sina Gorana iz Kočevja. Nalog za rušenje nove, sodobno opremljene hiše na območju Centinere pri Medulinu, so dali hrvaški gradbeni inšpektorji. Ti so črnograditeljem s tega območja že v začetku leta izdali odločbe o rušenju. Hrvaško ministrstvo za okolje je osem pritožb pred kratkim zavrnilo (s tem so odločbe postale pravnomočne) in prižgalo zeleno luč za rušenje. Sedem stavb so lastniki (Milan Špindler, Jožef Špindler, Dušan Damiš, Robert Wochel, Dušan Janžekovič, Joža Vogrinčič in David Stropnik) porušili sami konec prejšnjega tedna, hišo družine Mutić pa so delavci po nalogu inšpektorjev podrli v dveh dneh. »Slovensko« uličico vikendov na Centineri je v ponedeljek obiskala tudi konzulka Katarina Gradič Režen, vodja konzularnega oddelka slovenskega veleposlaništva v Zagrebu, da bi zavarovala interese slovenskih državljanov in se prepričala o postopku, ne da bi se mešala v naloge pristojnih hrvaških organov.

»Mar bi nam povedali že tedaj, ko so nam prodajali zemljišča! Res ne vem, kaj so s tem dosegli. Doslej sem 20 let preživljal dopust na Hrvaškem, poslej ga ne bom več. Tu se bosta spet razrasli robida in gmajna. Nihče ne bo več obdeloval vinograda, saj ga tudi prej ni,« je nekaj dni po podiranju hišic s Centinere pri Medulinu povedal razočarani vikendaš, ki pa se zaveda, da je gradil brez ustreznih dovoljenj. Vendar dodaja, da so jih prav vsi spodbujali h gradnji. Tudi domačini. V »uličici« ob »glavni ulici« – Kapovici – je menda živelo največ Štajercev, zato so ji sami (bolj v šali) rekli Štajerska ulica.

Štajerske ulice ni več, a tudi Kapovica ni ulica, temveč precej razrita poljska pot, ki v velikem loku obkroža griček nad Medulinom. Na tem gričku je najmanj 300 podobnih hišic, največ slovenskih, nekaj tudi hrvaških. Nihče od sogovornikov ne verjame, da bodo porušili vse, še manj, da bi tam kdaj cvetelo kmetijstvo. Rušenje črnih gradenj postaja del hrvaškega vsakdana. Pred dvema letoma so rušili na Kavranu, na območju občine Marčana in v bližini Centinere.

»Toda črnograditeljev res nič ne ustavi,« sta včeraj pripovedovala inšpektorja Ana Skol in Boris Bervida, ki sta v senci pod figo sedela osem ur in mirno »nadzirala« rušenje. Poudarila sta, da uradnih izjav nikakor ne moreta dajati in da vseh številk ne poznata, vendar dvomita, da kdo sploh ve, koliko je nedovoljenih gradenj v Istri. »Nekaterih ni mogoče videti niti z letala, ker so skrite pod drevjem. Kar nekaj je primerov, ko lastnikom porušimo hišico, pa se preselijo na drugi konec Istre in tam znova gradijo brez dovoljenj,« je vdan v usodo pripovedoval Boris Bervida.

Vse se začne z legalnim nakupom zemljišča

Kot sta povedala Ljubljančana, ki nista hotela biti imenovana, že število črnih gradenj kaže, da v resnici ne gre za klasično črnograditeljstvo. Vse se začne z legalnim nakupom zemljišča, s spodbujanjem domačinov, večina vikendašev je zgrajene hišice vpisala v kataster, pridobila hišno številko, plačujejo turistično takso ... Drugih dajatev ali prispevkov tukaj niso plačevali. Pač pa so od zasebnikov lahko napeljali vodovod. Ker je območje neurejeno in slab kilometer od morja, so za kvadratni meter zemljišča plačevali od 30 evrov do 80 evrov.

Vsaj šest sosedov »Štajerske ulice« je legaliziralo starejše črne gradnje. Hrvaška je junija 1992 sprejela zakon, ki je tri leta omogočal legalizacijo nedovoljenih gradenj. Kot pravi sogovornik iz Ljubljane, »pa v tistih letih sploh nisem mogel prihajati na Hrvaško, ker je tu vihrala vojna. Veliko nas sploh ni vedelo, da je mogoče legalizirati črne gradnje. Hrvaški zakon je zahteval, da bi postopek legalizacije morala sprožiti lokalna skupnost ali država, če jih lastniki ne bi, vendar tega določila hrvaška država ni upoštevala. Odgovarja nam, da je rok za legalizacijo potekel.«

Več v četrtkovi tiskani izdaji Dela.