Nussdorfer: Nestrpnost ne gradi odnosov, pač pa jih ruši

Ljubljana – Varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer bo v petek v državnem zboru predstavila letno poročilo dela svojega urada in priporočila državnim institucijam, da bi bilo kršitev pravic ljudi čim manj. V zadnjih tednih se je večkrat oglasila v javnosti glede nekaterih aktualnih vprašanj, kot sta prepoved telesnega kaznovanja otrok in posvojitev, ki bi jo opravili stari starši.

Katera vprašanja izpostavljate kot najbolj pereča v vašem poročilu?

Področje socialno-ekonomskih pravic je zelo široko – začne se z boji za delo in preživetje, brezposelnostjo in nadaljuje s posledicami, ki ljudi prizadenejo. Zdravje in zdravstvo sta prav tako pogosto na udaru javnosti, tudi zaradi predolgih čakalnih dob. Ljudje pogrešajo ustrezno komunikacijo zaposlenih v zdravstvu, ne čutijo velikega zaupanja do sistema in pogosto se javno govori celo o koruptivnih ravnanjih. Zdravstvo bi moralo pri vseh teh vprašanjih ukrepati, nadzor mora biti pregleden. Tako pri sociali kot v zdravstvu pa manjka tudi precej zakonodajnih rešitev. Mnoge ranljive skupine, ki spadajo v delovno področje teh dveh ministrstev, nimajo ustreznih predpisov, ki bi preprečevali kršitve in ljudem omogočali boljši dostop do prepotrebnih storitev. Revščina mnogim kaže zobe. Vse več je kršitev zaradi nezdravega okolja. Primanjkljaj se čuti tudi na področju nadzornih mehanizmov. Marsikdo s pridom izkorišča prav to, da je premalo inšpektorjev, kar ni dobro sporočilo. Kje je dobro upravljanje? Kje pravičnost?

Mnogi se na nas obračajo tudi s težavami s področja pravosodja. Tu varuh nima toliko pristojnosti, kot bi ljudje želeli. Nismo še ena instanca v sojenju, kot včasih menijo, da bi torej lahko spremenili pravnomočne odločitve ali potek postopkov, zato so včasih nezadovoljni z našimi odgovori. Sodstvu kot tretji samostojni veji gre naloga, da vse izpelje s pravnimi sredstvi in potmi, na katere stopajo ljudje, pri čemer pa se ne počutijo zaščitene, če nimajo ustrezne pravne pomoči. Bedimo nad časom, ki ga pri tem porabi sodstvo. Tretjino pobud na tem področju dobimo prav zaradi dolgotrajnega sojenja. Izboljšati se mora tudi kakovost sojenja. Aktualne so tematike ranljivih skupin: otroci, starejši, invalidi, manjšine. Tudi na področju diskriminacije je precej pobud. Sovražnosti in etika javne besede. Kje so meje svobode govora? Pri varuhu pa ne čakamo zgolj na pobude, ampak tudi sami odpiramo mnoga širša vprašanja.

Ena od tem, pri katerih ste se oglasili, je bil člen o prepovedi telesnega kaznovanja otrok v noveli zakona o preprečevanju nasilja v družini.

Če se zavzemaš za prepoved telesnega kaznovanja, nikakor nisi za permisivno vzgojo. Nikakor. Sem proti vzgoji, ki otroku ne privzgoji spoštovanja in odgovornosti. Če vidiš, da nekdo brcne psa, se zgroziš. Če opusti skrb nad konjem, prijaviš inšpekciji. Večinoma smo res neprizanesljivi do tega, da bi kdo pretepal živali. Tudi do tega, da bi nam kdo kaj storil na delovnem mestu ali v javnosti. Seveda tudi do neprimernega ravnanja učiteljev in vzgojiteljev. Če kakšna učiteljica udari ali zlasa otroka, nastane škandal brez primere.

Za štirimi stenami je pa druga zgodba. Tam se celo sme dati »ena po riti«, kot se prefinjeno izražajo mnogi. A ta »ena« lahko postane način vzgoje, ker ko ne zaleže, sta dve in potem tri in seveda več. Nasilna vzgoja otroka spremeni. Nič koliko strokovnih mnenj imamo, ki pravijo, da je nasilje, ki ga doživljaš, ponižanje. In potem otrok reagira enako, kot je sam doživljal. Kot tožilka sem spremljala otroke iz družin, v katerih je vladalo nasilje, ki so bili najprej žrtve, kasneje pa storilci nasilja celo nad starši.

Petdeset držav je že sprejelo prepoved telesnega kaznovanja, mi pa se že leta ukvarjamo s tako neumnimi vprašanji, kot so, ali bo otrok še lahko nosil smeti, ali mu lahko naročiš, da pospravi sobo, in podobno. Otroku postaviš meje. To je treba storiti dovolj zgodaj. Le pretepanje ni sprejemljivo. V zakonski prepovedi niso predvidene sankcije, gre zgolj za načelno sporočilo družbi, da spoštujemo otroka kot bitje, da ga ne učimo nasilja, temveč strpnosti do drugih ter sporazumnega reševanja sporov. Kaj je tu lahko narobe?

Ali vas je presenetil odziv javnosti, toliko nasprotovanja prepovedi?

Presenetilo me je, da je mogoče tako zmanipulirati ljudi. Ker sem prepričana, da če bi ljudje poznali resnično vsebino zakona, mu ne bi nasprotovali. Vsak primer poškodovanega ali mrtvega otroka se je nekega dne začel z nasiljem. Morda z jezo, ki je bila pospremljena z »eno po riti«. Če smo tako goreče proti nasilju, ki se konča s smrtjo, je treba nekje začeti. Začnimo z zakonom, ki prepoveduje nasilje. Zdi se mi, da so ljudje zmanipulirani z izjavami, ki nimajo smiselnega ozadja. Ali bomo smeli otroka mazati s kremo za sonce? Ga sleči, da pregledamo, če ima klopa? Pojavljati so se začela vprašanja, ki so tako banalna, da nanje niti ni več mogoče odgovoriti. Dvojno moralo imamo. Ena velja za druge in ena za nas.

Zelo jasno stališče imate do posvojitev, ki bi jo opravili stari starši in ki jo med drugim predvideva tudi novi družinski zakonik.

Mi smo res temeljito premislili o tem predlogu. Mislim, da ne bi bilo nič narobe, če bi se kdaj zgodila taka posvojitev, ampak ta možnost bi prišla v poštev samo, če bi imeli npr. situacijo, da neko dekle rodi pri 18 ali 20, njeni starši so v zgodnjih štiridesetih, očeta otroka ni in tudi ni drugih starih staršev. Če bi torej ta mlada ženska umrla, bi otrok ostal pri edinih starih starših, ki sta stara 40 ali 45. Ob tem, da ni nobenih drugih sorodnikov po očetovi strani, bi bila možnost posvojitve smiselna, lahko pa bi bila svojemu vnuku tudi rejnika.

Razmišljali pa smo o situaciji, ko ima otrok dva para starih staršev, kar je bolj običajno. S tem, da bi dali pravico posvojitve enemu paru, bi drugi par ostal brez vseh pravic do tega otroka. To bi bilo diskriminatorno. Posvojitev je pri nas akt, ko »izničiš« prejšnje sorodnike. Pri varuhu smo že v zvezi z rejništvom imeli primere, ko se po smrti obeh staršev iz zdravstvenih razlogov ali zaradi prometne nesreče oba para starih staršev ne moreta sporazumeti glede skrbništva. Pa ni šlo za posvojitev.

Vsakdo, ki je podpisal peticijo v podporo spremembi zakona, ki bi omogočala posvojitve, je prepričan, da bi bil v takšni situaciji on tisti, ki bi posvojil. Pozablja pa, da je možen posvojitelj tudi drugi par starih staršev in bi on postal »tujec« svojemu vnuku. Bi ravnal enako?

Drugi, razmisleka vreden pomislek je, da se naenkrat porušijo vsa razmerja. Tete in strici postanejo bratje in sestre, babica je po novem mama, dedek pa oče. Problemi lahko nastanejo pri dedovanju, ko je ta otrok na eni strani v prvem dednem redu, na drugi strani pa ga sploh ni več. Ravnamo torej res v korist otrok, ki so že sirote?

Tretji pomislek je seveda starost. Danes ženske rojevajo stare več kot 30 let, včasih celo bliže štiridesetim. Babice in dedki so stari najmanj 60, čez kakih 15 let, zaradi zamika rojevanja, bodo že bliže 70, tudi čez. To pa nikakor ni starost za skrb za majhnega otroka.

Predlagali smo rešitev, da imajo stari starši prednost pri izvajanju varstva ali vzgoje ali pri dodelitvi rejništva. To bi pomenilo, da morajo pristojni državni organi za take otroke najprej poskrbeti v okviru širše družine, pri čemer pa imajo vsi štirje stari starši enake pravice in enake možnosti. Ali ni to bolj smiselno in pošteno? Kdo od starih staršev tu kaj izgubi?

Postajamo vse bolj heterogena družba, tudi s prihodom beguncev.

Nikoli več ne bo tako, kot je bilo. Svet postaja drugačen. Prihajajo ljudje, ki bežijo s svojih domov. Treba se je zavedati, da je bilo ogromno beguncev tudi med našimi starimi starši. Motilo me je, da EU ni zmogla nečesa narediti dovolj zgodaj in dostojno. Ni se izkazala. Večkrat sem bila v sprejemnih centrih. Pretresejo te te zgodbe. Kako je lahko otrok sploh kriv? Lahko bi se rodil kot Kate Middleton, a je žal prišel na svet v Siriji. Z vsakim novim valom, ki se napoveduje, pa je med ljudmi več nestrpnosti. Ta ne gradi odnosov, pač pa jih ruši.

Pri nas je nov pojav, da ženske nosijo rute ali so zakrite. Nekoč so vsi gledali, če je bil v razredu kak temnopolt otrok, danes nič več. Tudi do istospolno usmerjenih so bili zadržki in ni nihče govoril o tem, zdaj pa je predsednik republike predlagal gospoda Lobnika, ki se zavzema za pravice istospolno usmerjenih, za zagovornika načela enakosti. Veliko korakov v smer spoštovanja drugačnosti smo naredili, a kljub temu se zdi, da nas je v zadnjem času marsikaj prehitelo, da nismo bili dobro pripravljeni. Strah pred neznanim vedno hromi. Za občutek varnosti smo pripravljeni marsikaj »požreti« in se odpovedati že pridobljenim pravicam. Sprejemata se zakon o tujcih in o policijskih pooblastilih, ki predvidevata več omejitev. Previdno in modro je treba ravnati. Morali bomo ohraniti zdravo srednjo pot, seveda s spoštovanjem človekovih pravic, če bomo želeli preživeti. Prevelika nestrpnost lahko povzroči močno razdvajanje, ki ne vodi v nič dobrega. Si to želimo? Upam, da ne. Saj bi vendar vsi radi živeli in preživeli. Tudi težke čase. Takrat se pravzaprav pokaže človečnost.