O beatifikaciji nadškofa Vovka sedaj še papež

Ljubljana - Z mašo v stolni cerkvi v Ljubljani so danes slovesno končali škofijski postopek zbiranja podatkov o "junaških krepostih, življenju in nauku ljubljanskega nadškofa Antona Vovka". Ob koncu maše so v navzočnosti nadškofa Alojzija Urana in postulatorja Ivana Merlaka zapečatili škatlo z zbranimi dokumenti in jih s tem pripravili za odhod v Rim. Zbrani verniki v ljubljanski stolnici so tudi molili zato, da bi lahko nadškofa Vovka čim prej javno častili kot blaženega.

Kot je pojasnil stolni kanonik Ivan Merlak, bodo zbrane podatke o nadškofu Antonu Vovku v Rimu najprej vzeli v presojo strokovnjaki na Kongregaciji za zadeve svetnikov, zadnjo besedo pri razglasitvi za blaženega pa bo imel papež. Po Merlakovih besedah lahko postopek beatifikacije traja celo nekaj desetletij.

Vovkov čudež še skrivnost

Ivan Merlak, ki je kot postulator vodil postopek zbiranja podatkov, je povedal, da so začeli podatke o nadškofu Vovku zbirati maja 1999. Ker je za uspešno beatifikacijo potrebno dokazati tudi čudež, je Merlak potrdil, da so med dokumenti tudi podatki o čudežu. "Vovkov čudež pa je še skrivnost," je poudaril in dodal, da so priče, ki so jih zaslišali o čudežu "zaprisegle k tajnosti, dokler ne bo zadeva rešena".

Pobudo za začetek postopka beatifikacije je oktobra 1996 soglasno dal duhovniški svet ljubljanske nadškofije. Postopek za razglasitev je maja 1999 začel takratni ljubljanski nadškof Franc Rode.

Nadškof Vovk se je rodil 19. maja 1900 v Vrbi na Gorenjskem, v isti hiši kot sto let prej slovenski pesnik France Prešeren. Njegova stara mati Marija je bila pesnikova sestra. Umrl je 7. julija leta 1963 v Ljubljani. Decembra 1946 je bil posvečen za pomožnega škofa, leta 1950 pa imenovan za apostolskega administratorja ljubljanske škofije. Po smrti škofa Gregorija Rožmana v Clevelandu je bil novembra 1959 imenovan za pravega ljubljanskega škofa. Ljubljanska škofija je bila povzdignjena v nadškofijo 22. decembra leta 1961 in škof Vovk je bil z istim odlokom apostolskega sedeža imenovan za ljubljanskega nadškofa.

Najbolj znan dogodek iz Vovkovega življenja se je zgodil januarja leta 1952, ko ga je na novomeški železniški postaji skupina ljudi skušala zažgati.