O fojbah tokrat zgodovinarji, filozofi in psihoanalitiki

Ljubljana - Nemci in Italijani zelo različno razumejo pomen posledic nacizma in fašizma. Kako ga razumejo Nemci, kaže nedavna kritika kanclerke Angele Merkel papežu Ratzingerju, da pri vprašanju holokavsta ni prostora za kakršen koli dvom. Slovenijo je ob dnevu spomina na holokavst osmešil predsednik »spodnjega doma« parlamenta z ugotovitvijo, da se Hrvaška ni odrekla izročilom NDH in ustaštva. Italijani se fašizma ne želijo niti spomniti, zato pa so se z državnim praznikom spomnili povojnih pobojev. Na isti dan so v knjigarni Konzorcij predstavili knjigo z naslovom Fojbe in podnaslovom Primer psihopatološke recepcije zgodovine.

To je zbornik esejev, s katerim želita urednici, italijanska zgodovinarka Luisa Accati in nemška psihoterapevtka Renate Cogoy, ki obe delata v Trstu, v prvi vrsti »podeliti novo dostojanstvo razpravi med Italijani in Slovenci, da bi presegla pomanjkljivosti nacionalnih shem in našla sredstva za opredelitev skupnega spomina.« Zgodovinarji, filozofi in psihoanalitiki se zdijo za to nalogo res primerni strokovnjaki.

Da je ta knjiga, ki jo je izdala založba Krtina, sploh nastala, se lahko zahvalimo filmu Il cuore nel pozzo (Srce v breznu) v produkciji italijanske državne televizije Rai. Ta slab politično-propagandni izdelek je pred štirimi leti milijonom Italijanov (kmalu zatem smo si ga lahko ogledali tudi v Sloveniji in na Hrvaškem) pokazal, kako so »Slovani« zasedli italijansko zemljo in tam nad nedolžnimi Italijani izvajali vse mogoče strahote.

Nad filmom so se zgražali tudi zgodovinarji Luisa Accati, Marta Verginella in Giacomo Todeschini, filozofa Igor Pribac in Giovanni Leghissa ter psihoterapevt Pavel Fonda, njegovi kolegici Renati Cogoy pa se je zdelo, da bi iz tega lahko nastal zbornik, v katerem bi z različnih zornih kotov skušali osvetliti travmatične dogodke na Tržaškem in v Istri, ki jih poznamo pod skupnim imenom - fojbe.

Med partizansko okupacijo Trsta je bilo po zgodovinskih virih pobitih in v kraška brezna pometanih med 500 in 1500 ljudi. Ker so ubiti izginili, kot da ne bi nikoli obstajali, imajo fojbe močan psihološki in simbolični pomen, ugotavlja Renate Cogoy. Ta presega dokaj natančno in dokumentirano zgodovinopisno obdelavo grozot, v javnosti veljajo fojbe kot »edinstven dogodek neznanskih dimenzij, etnično čiščenje, celo poskus genocida nad italijanskim prebivalstvom tega področja.«

Marta Verginella z nizanjem zgodovinskih dejstev pojasnjuje, kakšna je vloga fojb pri določanju italijansko-slovenske meje. Luisa Accati v svojem eseju opisuje, zakaj v Italiji zgodovinarja ali novinarja, ki opozori, da ubitih v fojbah ni bilo 10.000 ampak 1500 do 2000, med njimi pa so bili tudi Slovenci in Hrvati, ozmerjajo z lažnivcem. Njun kolega Giacomo Todeschini pa kot medievalist ugotavlja, da so merila diskriminacije in izključevanja sestavni del zahodne krščanske kulture. Filozof Igor Pribac piše o slovenskem dojemanju zgodovine fojb, medtem ko njegov italijanski kolega Giovanni Leghissa pokaže, kako politična zloraba zgodovine vodi do mitiziranja in popačenja zgodovinskega spomina. Ker lahko psihoanalizo uvrstimo med pomožne vede za teorijo zgodovine, psihoanalitik Pavel Fonda obdela fenomen nedomačnega v povezavi s potlačenimi elementi etnične nacionalne identitete, ki jo opisuje kot »notranjega tujca«.

(Iz sredinega tiskanega Dela)