Tiskane izdaje
Živimo v dobi, o kateri se zdi, da so njena določila hitrost trenutka, spektakel površine in vrtoglavica podob. Nekakšen anahronizem bi lahko bil, da osrednja prireditev ob slovenskem kulturnem prazniku – podelitev Prešernovih nagrad – kljub »ekstazi komunikacije« kot prozaični resnici našega tukaj in zdaj vztraja pri malce zategnjeni, vnaprej znani, celo protokolarni seansi. A ravno to trmasto vztrajanje v okvirih predvidljivosti in spodobnosti prireditve, na kateri je vse na svojem natanko določenem in odmerjenem mestu, postaja nekako ekscesno.
Kot bi se tega zavedal tudi eden domačih odrskih magov, Dušan Jovanović, ki je z mesta predsednika upravnega odbora Prešernovega sklada po ustaljenem naštevanju suhoparne, prav o ničemer res pomembnem govoreče statistike povedal nekaj, kar s temi besedami na podelitvi Prešernovih nagrad še ni bilo rečeno: »Umetnost ni tekma, v kateri odločajo desetinke ali stotinke sekunde. Ni neizpodbitnih kriterijev, edino zveličavnih teorij, ki bi z neoporečnimi vatli merili umetniške dosežke. V tem pomenu besede v umetnosti ne more biti ne poražencev ne zmagovalcev. Nagrade niso edini ne zadnji cilj, h kateremu stremi umetnost. Prej so javno orodje za njeno promocijo in popularizacijo. Naj bo ustvarjalnost, naj bo lepota, naj bo domišljija, naj bo duhovnost umetniških del navdih za višje oblike življenja posameznika in družbe. V tem vidim najgloblji in nepogrešljivi smisel kulturnega praznika.«
Sedaj v tej nagrajevalni komorni enodejanki brez dramatične napetosti, pa zato s čustvenim patosom, ki ga je čutiti pod površino, manjka le še eno: da bi kot zadnje ob začetku prireditve v dvorano posedli nagrajence – umetnike, ne pa predstavnikov vsakokratne oblasti – politike.
Več o tem si preberite v petkovem tiskanem Delu
