Tiskane izdaje
Ljubljana − Kandidati za ustavne sodnike so pred glasovanjem v državnem zboru (DZ) odtekli zadnji krog. Ta je sklenjen po še dveh javnih predstavitvah, ki kažeta, da javnost najbolj vznemirja ime Klemna Jakliča, ki se je najdlje zadržal v predsedniški palači.
Po Marijanu Pavčniku in Mateju Accettu sta se danes predstavila še Rajko Knez in Klemen Jaklič, pri čemer si je javnost največ časa vzela prav za zadnjega. Jaklič, ki ga je izrecno podprla SDS, koalicija pa se je s predlogom, ki ga je podal predsednik države Borut Pahor in o njem iskal politično soglasje, strinjala, je moral namreč doslej najdlje časa odgovarjati na novinarska vprašanja.
Levi liberalec?
Že takoj na začetku je dal jasno vedeti: »Nisem in nikoli nisem bil član nobene politične stranke. Zanje nisem niti delal, niti pisal njihovih programov, niti nisem bil osebni prijatelj katerega od strankarskih voditeljev. Pripisovati mi politično-strankarsko vpetost, je absurdno. Sem se pa kot akademski ustavni pravnik vedno zganil, ko je šlo za varstvo človekovih pravic in zvestobo pravu. Študiral sem v multikulturnem okolju. Vem, kaj pomeni biti nekdo drug v drugi državi. Nisem tvital samo o Patrii, ampak tudi o izbrisanih.« In kam bi se uvrstil po svetovnem nazoru? »Glede na podporo uglednih profesorjev s Harvarda, ki so bolj levo liberalni in ki so me podprli ob moji kandidaturi za ustavnega sodnika, bi rekel, da bi me ameriška javnost označila za liberalnega sodnika.« O ustavnem sodišču pravi, da je ena najsvetlejših točk slovenske zgodovine, da pa ustavno sojenje ni solo igra: »Ko si ustavni sodnik, sodiš vsem. Tistim, ki so tvojega mnenja, in tistim, ki niso.«
Žrtve pravnih napak
Rajko Knez se je predstavil kot zagovornik vrednot EU, za katere pravi, da jih pogreša pri mlajših generacijah. Čeprav smo bili pred Evropskim sodiščem za človekove pravice obsojeni že v 340 primerih, se ne strinja z mnenjem, da je pri nas kriza uresničevanja ustavnih odločb. Želi pa si, »da predvsem mali človek pri nas ne bi bil žrtev pravnih napak. Pravo je sicer kulturno-socialni fenomen, ki sooblikuje družbo, res pa je, da se njegovi učinki velikokrat vidijo šele čez čas. Da se neka doktrinarna rešitev zasidra v zavest ljudi, je potreben čas.«
