Tiskane izdaje
»To politiko bomo nadaljevali, naj stane, kar hoče,« je v petek izjavil zunanji minister Dimitrij Rupel, potem ko so uradni Helsinki že v drugo zavrnili njegovo diplomatsko pošto. Tja je v preteklem tednu poslal dve noti: o nedopustnosti početja finske nacionalne televizije, ki je brez dokazov obtožila slovenskega premiera vpletenosti v korupcijo; in zahtevo, da pričakuje takojšnje dokaze. Oba odgovora finskega zunanjega ministrstva sta bila decenten poduk o pravni državi in pravilih obnašanja demokratičnih družb - finska vlada ne bo komentirala kriminalistične preiskave v primeru Patria, ki je v teku, in se prav tako ne more in noče vpletati v delo finskih medijev, za katere veljajo načela uredniške neodvisnosti.
Minister torej vztraja, da je treba zadevo razčistiti. Kljuboval bo, ne glede na posledice. Njegovo utemeljevanje, češ da ščiti ugled države, je namenjeno domači javnosti in koketiranju s populizmom, ker da je »večini Slovencev že jasno, da je bil prizadet ugled« in »zunanja ministrstva vsepovsod si prizadevajo za ugled države, tako tudi naša zunanja politika«.
Toda mednarodni ugled spodjeda to isto ravnanje oblastne elite, ki poskuša finsko vlado prisiliti v diskreditacijo tamkajšnjih medijev in v politiziranje dela neodvisnih organov, kot sta policija in pravosodje. To potrjujejo odgovori finske diplomacije; to potrjujejo stališča profesorjev komunikologije in mednarodnih odnosov, ki tukajšnji politični eliti očitajo avtokratski odnos do medijev, zdaj na ogled vsej Evropi; zaskrbljenost Mednarodnega inštituta za tisk, ker slovenska vlada uporablja diplomatske kanale za izvajanje pritiska na finsko vlado; ironija v tujem časopisju, ki tukajšnjo politično kulturo vzporeja z razvpito dvojico Kaczynski.
Slovenske reakcije na finsko oddajo in obtožbe o domnevni korupciji so povsem razgalile slovensko politično kulturo. Ne bi mogla biti dlje od standardov na severu Evrope. Članice Evropske unije poznajo nordijske države po zglednih sosedskih odnosih in aktivistični razvojni agendi, s finančno pomočjo revnim vred, ki je paradni konj tamkajšnje zunanje politike. Zaupanje v javne institucije je v tem delu sveta zelo visoko - je večje kot zaupanje v Cerkev. Finska je država s politično kulturo skromnosti in finski politiki so takšni, kakršna je njihova država. Utelešenje je predsednica Tarja Halonen, bivša zunanja ministrica, ki si je v okolju, v katerem zunanja politika ni državotvoren resor, zgradila politični profil s socialo in občutljivostjo za »majhne teme«.
In na ta del sveta izvaja diplomatski pritisk minister, doma znan po avtoritarnosti, poudarjanju pozicije moči, ki daje vedeti »Mzz, to sem jaz« in ne dojema funkcije kot javnega servisa. Je član konservativne vlade, razglaša se za liberalca, vendar verjame, da morajo biti mediji pod nadzorom. On, ki je razvil doktrino o urednikovanju glede na volilni izid in je leta 2005 izjavil, da bi morali lastniki medijev razmisliti o tem, da se gredo vojno z opcijo, ki je zmagala na volitvah, je doslej govoril o »slovenskih čudaških medijskih razmerah«. Obstajajo »čudaške medijske razmere« tudi na Finskem? Svoj odnos do medijev in nizko politično kulturo zdaj slovenska oblastna garnitura brez zadržkov razkazuje Evropi.
Iz sobotne tiskane izdaje Dela
