Ob mednarodnem dnevu žensk: moški so še vedno bolje plačani

Ljubljana –  Ta podatek uvršča Slovenijo med države EU z razmeroma majhno razliko v plačilu med spoloma, a so razmere daleč od enakosti predvsem v tistih poklicih, ki veljajo za tipično feminizirane.

Da trenutne razmere v akademski in raziskovalni sferi diskriminirajo ženske, ne glede na to, ali so tako imenovani objekt ali subjekt raziskovanja, opozarjajo tudi pri Komisiji za ženske v znanosti, razen redkih izjem pa se niti športnice ne morejo pohvaliti z enakimi zaslužki kot njihovi moški kolegi. Ženske v EU zaslužijo povprečno 17,5 odstotka manj kot moški. Če bi želele prejeti enako plačilo, kot so ga leta 2010 moški, bi morale delati vse do 5. marca 2011, zato so pri evropski komisiji ta datum izbrali za evropski dan enakega plačila. Italijanke zaostajajo pet odstotkov za svojimi rojaki, Estonke pa skoraj tretjino.

Ženske prevladujejo v vzgoji in izobraževanju, zdravstvu, farmaciji, pravu, socialnem delu, računovodstvu, pri kadrovskih in tajniških delih, prodaji, osebnih storitvah in čiščenju. Med vzgojitelji jih je 98 odstotkov, med predmetnimi učitelji 79, med višje in visokošolskimi pa le še 44 odstotkov. Ti pa predavajo po večini študentkam, ki so predstavljale skoraj dve tretjini (62 odstotka) diplomantov terciarnega izobraževanja leta 2009.

Tudi sicer je bila med ženskami, ki so bile leta 2009 delovno aktivne, tretjina (120.400) z višje- ali visokošolsko izobrazbo, s to stopnjo izobrazbe pa je bilo le 18 odstotkov (87.500) moških. Vendar je le petina direktorjev družb z najmanj 50 zaposlenimi žensk. Prav na to vrzel je opozorila Tanja Salecl, direktorica urada za enake možnosti – kljub povprečno višji izobrazbi ženske še vedno zasedajo manj odgovorna in slabše plačana delovna mesta, več jih je med registrirano brezposelnimi, pogosteje so izpostavljene revščini, opravijo več gospodinjskega dela in nege otrok.

Zanimanje množic kot merilo

Rokometašice, košarkarice ali nogometašice ne morejo niti sanjati o takšnih pogodbah za igranje, kot jih dobivajo rokometaši, košarkarji in nogometaši. »Prve spremembe so naredili pri tenisu, kjer so bili nekdaj denarni skladi bistveno večji za moške kakor za ženske, potem pa se je pokazalo, da teniške igralke prav tako pritegnejo pozornost medijev, pokroviteljev in gledalcev, in so sklade izenačili,« je razložil Tomaž Ambrožič, strokovnjak za športni marketing.

Zanimanje množic je merilo, koliko denarja se bo obračalo v določeni panogi. »Večina denarja se ustvarja s prodajo televizijskih pravic, sploh na velikih mednarodnih dogodkih. Mediji bistveno manj plačujejo za pravice ženskih tekem, ker je za njih manj zanimanja,« je dejal Ambrožič. Dva slovenska rokometna kluba sta bila evropska prvaka: moški Celje Pivovarna Laško in ženski Krim. Televizijska gledanost finalne tekme Celja, ko je postal evropski prvak, je bila skoraj 30 odstotkov višja kot gledanost finalne tekme Krima, s tem, da je imel Krim takrat, po merilih ženskega rokometa, zelo visoko gledanost. Povprečni proračuni ženskih klubov so bili takrat tri milijone evrov, moških pa šest milijonov.

Tina, Petra in Dejan enako zanimivi

Pri podpori pokroviteljev pa spol ne igra odločilne vloge. »V Sloveniji lahko Petra Majdič in Tina Maze od individualnih sponzorjev zaslužita več kot marsikateri športnik, z izjemo Dejana Zavca. Majdičeva in Mazejeva sta za pokrovitelje zelo zanimivi tako zaradi rezultatov kot zaradi osebnostnih lastnosti, tako kot je Zavec zaradi enakih dveh vzrokov,« je pojasnil Ambrožič in dodal, da po določenih uspešnih športnikih ni povpraševanja.

»Ni pravila. Ko gre za sponzorski denar, se ne gleda na spol, ampak na moč blagovne znamke, ki jo lahko športnik ustvari. Nobene ovire ni, da športnica ne bi dobila dobre sponzorske pogodbe. Pokrovitelji iščejo človeka, ki je simpatičen, priljubljen, privlačen in ga lahko prepoznajo kot ambasadorja svoje znamke.«

Na vodilnih mestih z moškim vzorcem

Kvantitativni kazalniki potrjujejo, da so ženske kljub enaki izobrazbi manjkrat na vodilnih mestih v znanosti. Čeprav jih je mogoče več kot pred desetimi leti, ti podatki ne kažejo, kaj se dogaja v resnici, saj so ženske morale pogosto prevzeti moške, tako imenovane falokratske vzorce vodenja in so se s tem umestile v moški svet, meni docentka za antopologijo dr. Renata Šribar, članica odbora za pripravo konference Odnosi vednosti: feminizmi, znanost, znanstvenice, ki jo je včeraj organizirala komisija za ženske v znanosti. Opozarja, na primer, da si delamo medvedjo uslugo, ko govorimo o feminizaciji poklicev, ker s tem avtomatično povemo, da je ta poklic že degradiran. Po drugi strani pa nihče ne govori o maskulinizaciji, ko začnejo moški vstopati v poklice, ki so bili prej tradicionalno ženski.

»Zakaj je pomemben vstop v znanost s perspektive spola? Znanstveni pogled ni objektiven in absoluten. Feministke pravimo, da je zelo pomembno svojo pozicijo, s katere vstopaš v znanost, ozavestiti. Moški, ki je zelo mačističen in zelo strogo patriarhalno vzgojen, bo vstopil v znanost s perspektive kulturno značilnih moških vrednot. To pomeni, da bo veliko težje podvomil v svoja znanstvena izhodišča, nagnjen bo k temu, da bo svoje metode videl kot neoporečen pripomoček in bo tako obravnaval tudi svoje rezultate. Ampak temelj človeškega spoznanja je ravno dvom, nenehno preverjanje lastnih izhodišč. Mesto, ki ti pripada v družbi, vpliva na način, kako pristopaš k spoznavanju sveta, ne glede na to, v katerem polju znanosti si. Tehnokratski razvoj je v znamenju vrednot, ki so kulturno zaznamovane kot moške – za vse se misli, da je mogoče nadzorovati, preverjati, izmeriti. Vstop žensk, ki so ozaveščene s perspektivo spola in imajo nekaj pojma o feministični teoriji in feminističnih metodah raziskovanja, bi precej osvetlil tudi temeljne probleme znanosti,« je prepričana Šribarjeva.