Janko Popovič
Rodil se je leta 1934. Šolal se je v Ljubljani in tu tudi končal študij prava. V mladosti mu je bil najbližje med športnimi panogami tenis, pozneje je bil tudi predsednik Teniške zveze Slovenije. Enajst let je vodil Olimpijine hokejiste, vmes Hokejsko zvezo Jugoslavije in pozneje Slovenije, ko so to sprejeli v mednarodno zvezo. Bil je tudi predsednik HK Bled, ljubiteljsko pa se je ukvarjal z novinarstvom in urejanjem publikacij.
Rodil se je leta 1934. Šolal se je v Ljubljani in tu tudi končal študij prava. V mladosti mu je bil najbližje med športnimi panogami tenis, pozneje je bil tudi predsednik Teniške zveze Slovenije. Enajst let je vodil Olimpijine hokejiste, vmes Hokejsko zvezo Jugoslavije in pozneje Slovenije, ko so to sprejeli v mednarodno zvezo. Bil je tudi predsednik HK Bled, ljubiteljsko pa se je ukvarjal z novinarstvom in urejanjem publikacij.
Gospod Popovič, iz Tivolija očitno ne morete, vedno znova vas srečujemo tu.
Prav imate, tukaj se res počutim domače. Zaradi zdravstvenih težav v zadnjih mesecih nisem bil več tako pogosto s starimi prijatelji iz športnih krogov v Tivoliju, a zdaj počasi okrevam in spet sedim ob kavi na terasi pred dvorano. Tu sem res kot doma.
Poznamo vas iz hokejskih krogov, toda s tem športom se aktivno niste ukvarjali. Bližje vam je bil tenis, kajne?
»Ko so me izločili iz Olimpije, od vekomaj mojega kluba, so me pri priči povabili na Bled, kjer smo se lotili zanimive hokejske zgodbe.«
Drži, igral sem tenis, se zelo resno posvetil treningu, užival sem z loparjem v roki. In tako sem, razumljivo, po koncu športne poti najprej ostal v tenisu. Med drugim sem predsedoval teniški zvezi, bil sem predsednik mestne zveze za telesno kulturo, pozneje tudi interesne skupnosti za šport.
Kako ste potem prestopili v hokejski svet?
K Olimpiji me je povabil tedanji predsednik Franc Puterle. Iz mestnih športnih krogov smo se posamezniki dobro spoznali. Sam sem bil denimo tudi predsednik organizacijskega odbora Pohoda ob žici okupirane Ljubljane, takratni župan Tone Kovič je bil vpet v športni utrip mesta. Hokejski klub pa je bil takrat zgodba v vzpenjanju. Jesenice so bile sredi šestdesetih let premočne v našem hokejskem prostoru, uspešno so se kosale tudi s tujimi klubi, a obenem smo si vsi skupaj v Ljubljani želeli iz leta v leto močnejšo Olimpijo. Zanimalo me je delovanje v hokeju, pridružil sem se ambicioznemu projektu. Klub je bil v časih omenjenega predsednika denarno urejen in tudi že bolj prepoznaven. Res pa je, da ko se je Žito kot pokrovitelj, ki ga je vodil prav Puterle, umaknilo, je nastala luknja v blagajni. Toda sčasoma se je to uredilo, sem pa seveda v enajstih letih predsedovanja (od leta 1980 do 1991; o. p.) doživel marsikaj.
Nato ste se preselili k blejskemu klubu, kar je marsikoga presenetilo ...
Najbrž res. Takrat sem bil predsednik Hokejske zveze Slovenije, delegati so mi izglasovali nezaupnico. Niti ne vem več, za kaj je pravzaprav šlo, najbrž se je zapletlo pri kakšni točki o denarnih težavah. A vse skupaj me ne bi tako prizadelo, če proti meni ne bi glasovali predstavniki Olimpije. Od vekomaj mojega kluba! Bil sem užaljen in se v hipu odločil zapustiti Olimpijo, nakar je pristopil k meni Gabrijel Javor, takrat sekretar novega ambicioznega kluba na Bledu, in mi dejal: Janko, pridite k nam!
Dejansko je na Bledu, ki ga je športna Slovenija bolj poznala po veslanju in odbojki, nastal spoštovanja vreden tekmec dotlej nedotakljivih Jesenic in Olimpije, kajne?
Zavihali smo rokave in sestavili spodobno moštvo reprezentantov in tujih hokejistov. Pri klubu sta delala po vrnitvi iz tujine Gorazd in Rudi Hiti, ki sem ju dobro poznal, ko sta igrala še v Ljubljani. Imeli smo nekaj lepih sezon, škoda pa, da zgodbe nismo nadgradili s kakšnim naslovom državnih prvakov. V okolju je bilo premalo sredstev za dolgoročni uspeh, bližina tradicionalno hokejskih Jesenic in velika pripadnost številnih Gorenjcev temu klubu sta bili za blejski projekt previsoki oviri. Sem pa ponosen, da še danes na Bledu obstaja poletna liga, ki je bila še v prvih letih po osamosvojitvi zelo spodoben uvod v hokejsko sezono.
Kot vemo, ste se za uveljavitev tega tekmovanja zavzemali tudi na tujem?
Želel sem si, da bi vsaj v srednjeevropskem prostoru nekoč pomenilo podobno tradicijo kot prednovoletni Spenglerjev pokal v Davosu. Na Bledu so zares gostovala vrhunska moštva iz tujine. Vem, poletno ligo so na Bledu priredili že pred mojim prihodom, so mi pa znanstva pri mednarodni zvezi in zlasti med Avstrijci pomagala, da smo ta avgustovski turnir dvigovali iz leta v leto na višjo raven. Če pomislite, da je ena stran v letnem almanahu Mednarodne hokejske zveze (IIHF) pripadla poletni ligi s prepoznavno podobo Bleda, si lahko predstavljate, da je bila to imenitna reklama za kraj in hokejski utrip pri nas.
Ni pa se vam bilo lahko s slovensko zvezo prebiti skozi pasti na poti sprejema v IIHF. Menda ste bili na tem področju zelo aktivni med olimpijskimi igrami v Albertvillu, februarja 1992. Tri mesece pozneje je bila HZS v Pragi le sprejeta v mednarodno hokejsko družino.
Resda ima hokej pri nas lepo tradicijo, vendar ni bilo samoumevno, da so nas veljaki v Pragi odprtih rok sprejeli medse. Drži, bil sem aktiven že v Albertvillu in še prej, zlasti pri avstrijskih hokejskih znancih, ki so mi pri vsem skupaj zelo pomagali, predvsem takratni predsednik Hans Dobida. Na kongresu so sprejemu najbolj nasprotovali pri kanadski in ameriški zvezi, besedni dvoboj sem imel s srbskim delegatom Milivojem Ilićem, takrat še hokejskim sodnikom. Njegove obtožbe mi najprej niso šle v račun, toda očitno se je zavedal, da v primeru samostojnega nastopa slovenskih hokejistov njegova reprezentanca v hokeju ne bo kakšna pomembna zgodba. Pozneje sva imela vedno zelo korekten odnos. Kakorkoli, takrat sem bil v Pragi edini s HZS, vsem delegatom sem podelil knjigo s podrobnostmi o hokeju pri nas, ko pa je bilo na vrsti glasovanje, dvomov ni bilo več: sprejeli so tako nas kot nacionalne zveze z območja takrat že nekdanje Sovjetske zveze.
»Vstop HZS pod streho mednarodne zveze še zdaleč ni bil samoumeven, na kongresu v Pragi so nam vrata zapirali Američani, Kanadčani in Srbi.«
Pot slovenske reprezentance k mednarodni uveljavitvi je bila še zelo zapletena, saj je bilo treba premagovati izjemne hokejiste priznane sovjetske šole, pozneje se vam je pridružila še Slovaška, kajne?
Uf, to so bile izjemne tekme. Res je bilo vse prej kot preprosto, iz skupine C smo se končno le prebili leta 1997, takrat s selektorjem Pavletom Kavčičem. Dobro se spominjam prvenstva v Ljubljani in na Bledu štiri leta prej, ko so se tu zbrale Latvija, Belorusija, Ukrajina ..., Slovaki pa še niso smeli nastopiti. Prišli so njihovi funkcionarji iz Bratislave, me prosili, ali bi jih lahko uvrstili na seznam udeležencev, ponujali denar, a tega seveda nismo smeli storiti. Naslednje leto pa smo igrali tudi z njimi.
Danes je drugače: Slovenija je nastopila na dveh olimpijskih turnirjih, Anže Kopitar že dobro desetletje blesti v NHL, njegov oče Matjaž se je kot selektor zdaj spet lotil reprezentančne zgodbe ...
Uživam ob vseh teh uspehih, res se je kakovost našega hokeja vidno vzpenjala navzgor. Anžetova zgodba je sploh posebna, Matjaža pa dobro poznam in močno cenim njegove strokovne in strateške sposobnosti, zato sem prepričan, da bo spet uspešen.
Te dni se je začela nova sezona alpske hokejske lige, prvega mednarodnega klubskega tekmovanja, v katerem so nastopili slovenski športniki po osamosvojitvi. Kako gledate na tiste čase in pa na zadnjo sezono s presenetljivo Olimpijino lovoriko?
Še prej bi vam rad povedal, kako smo leta 1963 imeli v Tivoliju imeniten teniški turnir z Avstralcem Martinom Mulliganom, takrat tretjim igralcem sveta, leto prej finalistom Wimbledona. Tudi sloviti Romun Ion Tiriac je igral pri nas. Tega ne bi bilo, če me ne bi ob Vrbskem jezeru sprejel gospod Wasservogel, takrat prvi mož zelo cenjenega turnirja v Porečah. Pogovarjala sva se o gostovanju nekaterih igralcev v Ljubljani, obljubo je uresničil, res smo v Tivoliju videli imeniten tenis, Mulliganu pa smo na koncu za nastop izplačali dogovorjenih 600 dolarjev. Ne boste verjeli, a prav tega avstrijskega športnega funkcionarja sem srečal slaba tri desetletja pozneje, ko smo se pogovarjali o skupnem tekmovanju avstrijskih in naših klubov ter uveljavitvi naše reprezentance. Spet nam je pomagal. Alpska liga? Povezovali smo se, ker smo potrebovali več konkurence, tedanje tekmovanje pa je nastalo na temeljih nekdanjega karavanškega pokala. Vesel sem, da zdaj naša vodilna kluba vztrajata z domačim kadrom, pomislite, da je Olimpija v prejšnji sezoni zmagala brez tujih okrepitev in s slovenskim trenerjem na klopi.
Še prihajate v Tivoli na tekme?
Zaradi težav s hojo ne gre. Prebiram pa vaše tekste, tako da sem z domačim hokejem seznanjen, uživam v televizijskih prenosih tekem KHL, žal je NHL zame ob prepozni uri. Obžalujem pa, da ne morem na televiziji spremljati alpske lige.
Na spletu sicer deluje slovenska hokejska televizija.
To pa je zame že preveč zapleteno (smeh).