Tiskane izdaje
PODTABOR – Leto in dva meseca po katastrofalnih poplavah. »Ali vidite, do kod je bila poplava? Do tod, kjer je črta!« nam je pokazal 83-letni Milan Božič, ki je bil z ženo takrat kar pet dni odrezan od sveta. Tudi na vhodnih vratih se je še dobro videla meja, do kod je segala voda. Dobrepoljska dolina je bila tedaj globoko pod vodo, najslabše pa jo je odnesel prav najnižji del, ob Mali gori, okoli vasice Podtabor. »Meter deset je bila višina vode v stanovanju,« nas je v tistem skozi razprto okno podučila 77-letna Frančiška, ki je ravno pripravljala gobovo rižoto. »Izvolite, kar mirno stopite naprej!« Znašli smo se v njunem hramu, z novim podnom, pa obnovljenim kavčem, novo omaro, vse na novo je zdaj pobeljeno, za kar je poskrbela prav razjarjena narava.
Živino gnali na hrib
»O, ja, videl, videl!« so Milanu zažarele oči, ko smo ga povprašali, ali je bila že kdaj v preteklosti tako huda ura, kot je bila lani septembra. »Pet let sem imel, leta 1933, ko je bila voda še za dva metra višja.« Takrat se je pisal 22. september, lani je treščilo 19. »Spominjam se, rekli so, nad Cerknico se je odtrgal oblak. Tri dni skupaj je nepretrgoma deževalo, bilo je zares hudo. Sosedje so morali ob treh zjutraj gnati živino in prašiče gor na hrib,« so bili še kako živi Milanovi spomini na podtaborsko otroštvo. Takšnih stvari človek pač zlepa ne pozabi. Na hiši pri Nosetovih so se tedaj na strehi videle le tri vrste opek; lani je prišla voda malo nad okna.
VEČ V TISKANI IZDAJI SLOVENSKIH NOVIC: »Bila sva tako žalostna in prizadeta, da je bila ta voda mačji kašelj.«
