Tiskane izdaje
V torkovem Delu in na Delo.si smo pisali, da ima na tisoče zaposlenih v zdravstvu dostop do občutljivih podatkov o bolnikih. Odkar imamo e-zdravje, še posebej e-napotnico, lahko vse diagnoze, tudi diagnozo rak, abortus ali alkoholna odvisnost, vidijo poleg zdravnikov, ki so strogo zavezani k poklicni molčečnosti, tudi medicinske sestre, tehniki, administratorke. Na problem so opozorili predvsem psihiatri, ki zaradi zaščite pacientov sploh ne uprabljajo e-napotnic in e-receptov. Pridružili so se jim tudi družinski zdravniki, ki pa sistema morajo uporabljati, saj sicer bolniki sploh ne bi mogli biti obravnavani pri drugih specialistih.
Prelaganje bremena ne koristi nikomur
Tematiko prevelike dostopnosti do osebnih podatkov pacientov so v zadnjih dneh obravnavali tudi drugi mediji. Informacijski pooblaščenec, ki ima po zakonu dolžnost skrbeti za varstvo osebnih podatkov, je danes zapisala: »Medsebojno očitanje in prelaganje bremena med ministrstvom za zdravje in zdravniško zbornico bolnikom škoduje,« je zapisala Mojca Prelesnik, informacijska pooblaščenka.
»Informacijski pooblaščenec spremlja komentarje v medijih glede preširoke dostopnosti osebnih podatkov v informacijskem sistemu e-Zdravje in opozarja, da je medicinska stroka tista, ki se mora nujno poenotiti in v sodelovanju določiti nivo dostopov do osebnih podatkov pacientov. Nihče drug namreč ne more prevzeti odgovornosti za zagotavljanje zdravja ljudi, ki mora biti edino vodilo pri določanju dostopnosti do podatkov.
Informacijski pooblaščenec je zato ministrstvo za zdravje in zdravniško zbornico Slovenije glede obdelav osebnih podatkov v sistemu e-zdravje pozval k nujni strokovni razpravi in poenotenju v medicinski stroki – medsebojno očitanje in prelaganje bremena odgovornosti namreč ne koristi nikomur. Zgolj medicinska stroka pa je tista, ki mora soglasno določiti, kaj in koliko je v interesu pacienta, da vidi posamezen zdravstveni delavec,« piše Mojca Prelesnik.
Na odziv zdravniške zbornice in ministrstva še čakamo, prav tako na odziv upravljavca sistema e-zdravje, to je Nacionalni inštitut za varovanje zdravja. Program za e-napotnico je Slovenija kupila na Hrvaškem, hrvaško podjetje IN2 tudi zdaj vzdržuje delovanje sistema e-napotnice, skozi katero so najbolj vidni podatki o diagnozah pacientov.
Informacijska poooblaščenka, ki bi morala nadzirati dostope do podatkov, danes v sporočilu za javnost zapiše:
»Informacijske rešitve e-zdravja, npr. e-recept, e-napotnica, e-naročilo, telekap, e-triaža, CRPP in interoperabilna hrbtenica imajo podlago v zakonu o zbirkah podatkov s področja zdravstvenega varstva. Polemizira se zlasti glede dostopnih pravic, pri čemer pa informacijski sistem e-zdravje sam po sebi sploh ni razširil dostopnih (uporabniških) pravic, je pa olajšal dostop pooblaščenih uporabnikov do zdravstvenih podatkov in omogočil sledljivost. Namesto fizične izmenjave osebnih podatkov (prek receptov, delovnih nalogov, napotitev, izmenjave zdravstvenih kartotek, izvidov idr.), kjer je sledljivost in nadzor nad obdelavo bistveno težje ali pogosto celo nemogoče zagotoviti, elektronske rešitve omogočajo, da je vsak trenutek razvidno, kdo je do podatkov dostopal.
Sistem zdravstva je zelo kompleksen, zgolj zdravstvena stroka pa zaradi narave dela in vpetosti v delovne procese ve oziroma bi morala vedeti, kakšen dostop potrebuje posamezen zdravstveni delavec.« Zapiše, da so dostopi določeni s tabelami. »Pri pripravi tabele dostopnih pravic so sodelovali tudi predstavniki zdravstvene stroke, a žal ne vsi ključni deležniki – med drugim tudi ne Zdravniška zbornica Slovenije,« pojasni pooblaščenka.
In še: »Vsekakor iz ugotovitev inšpekcijskih postopkov, ki jih je že izvajal informacijski pooblaščenec, ne izhaja, da bi lahko 'vsakdo videl vse', pač pa so uporabniške pravice omejene glede na zahteve, ki jih je postavila očitno sicer zelo neenotna zdravstvena stroka.«
Projek e-zdravje, ki je Slovenijo doslej stal 24,9 milijona evrov, je bil financiran v večini z evropskimi sredstvi. Profesor prava, tudi nekdanji minister za pravosodje Senko Pličanič, meni, da bo treba po pravico proti državnim predpisom v škodo ljudi na Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourg.
