Obdavčiti tobak, alkohol ali - pamet?

Ker se nikakor ne moremo naveličati citirati F. A. Hayeka, enega najbolj liberalistično svobodomiselnih mislecev prejšnjega stoletja (njegovo knjigo Pot v hlapčevstvo je s spremno besedo »pospremil« sedanji predsednik državnega zbora Pavel Gantar), ga pač navedimo še enkrat: »Ne le da taka vseobsežna lestvica vrednot ne obstaja, nemogoče si je zamisliti, da bi človeška pamet dojela neomejeno različnost človeških potreb, ki med sabo tekmujejo, da bi iz razpoložljivih virov dobile čim večji kos pogače.«

Ko se država s »čistimi lopatami« sklanja nad finančno pogorišče tukajšnjega ozemeljca, se je seveda najprej zamisliti nad Hayekovo »neomejeno različnostjo človeških potreb«. Poskusimo jo definirati! Potreba nekega ministra je, da spije kapučino ali dva - seveda na državne stroške. Potreba kadilca je, da v najbolj surovih razmerah, tudi pri minus dvajset, potegne vsaj dimček ali dva. Na svoje stroške. Potreba alkoholika je, da nekje, morda celo visoko v stenah kakega ameriškega pogorja, potegne požirek ali dva. Na svoje stroške.

Ne zagovarjamo niti kajenja niti alkoholiziranja - ker je pač oboje škodljivo. Toda! Ta država je uprizorila še eno veličastno hipokrizijo, ko je oboje dodatno obdavčila. Nekateri bolje uveljavljeni državni sistemi, recimo še iz časov Avstro-Ogrske, ki je veljala za nekaj čvrstega in uglednega, so to počeli bolj previdno. Z davki se ni bilo nikoli preveč šaliti. Od rimskih časov navkreber. Zavoljo davkov so propadala tudi cesarstva, ne le državice. Tu pa imamo opraviti z že tisočkrat preizkušeno šalo - ko ji zmanjka denarja, se oblast domisli, da bi dodatno obdavčevali tobak, alkohol in podobne prozaične reči. Avtomobilskega goriva si niti ne upa, ker bi jo to udarilo nazaj. Seksualnih pripomočkov tudi (dodatno) ne obdavči, ker bi ji bilo morda preveč nerodno.

Strinjamo se, naj se kajenje in uživanje alkohola omeji, toda postavlja se zelo huda dilema: smeta slovenska vlada ali parlament določiti, kdo pije in kdo kadi? Oh, ta državica potrebuje nekaj časa za razmislek. In šele potem davke na alkohol, seksualne pripomočke in podobne reči. Tu v vladi verjetno res nimajo pravih zamisli.

»Nemogoče si je zamisliti, da bi človeška pamet dojela neomejeno različnost vseh človeških potreb ...« Seveda ne, toda sleherna vlada bi morala tuhtati in razmišljati prav o tem - na valovih nenehnih različnosti in kriz.

Država ponavadi temelji prav na tem, da ničesar ne ve, kaj šele, da bi umevala te različnosti. Najprej je kadilce izgnala iz (njihovih) lokalov, po novem jih bo še bolj obdavčila. Zdaj tobak in alkohol, v nadaljevanju verjetno še kaj drugega, recimo bencin, voda, zrak. Ali živimo v svobodni družbi? Ali nam to »svobodo« določa politika? S politiko imamo hude probleme, ker je ves čas izmuzljiva. Nejasna. Toda mi smo na trdnih tleh, kot bi dejal Hayek, čeprav na Atlantiku. Kdor pozna silovite vremenske razmere Atlantika, bo že vedel.

Za režime, ki ne vedo, kaj bi s seboj in s svojo ekonomsko politiko, je značilno, da se zatečejo v take prozaične kotičke, kot so alkohol, tobak in podobne reči. Italija, denimo, ima še vedno monopol nad soljo, tobakom in koleki. Smešno. Ko se država s svojo davčno zakonodajo povrne k soli (tu ne bomo navajali primera Beneške republike), je zagotovo v resnih težavah.

Beneška republika je propadla, ker je živela na soli. Na monokulturi. Druge države so preživele. Slovenija, z vsem sedanjim ekonomskim intelektualnim potencialom vred, bi se imela kje učiti.