Obujanje stare poti na Konstanjevico

Nova Gorica, Gorica – Ker jo je za dolgih 60 let najprej prekinila meja med Italijo in nekdanjo Jugoslavijo, nato pa še Slovenijo, številni, predvsem mlajši domačini niti ne vedo zanjo. Šele po vstopu naše države v schengensko območje, ko so bile med državama odpravljene mejne kontrole, je postala pot v celoti prehodna, kot takrat, ko so se po njej sprehajali grofje Thurni in kasneje francoski plemiči Burboni. Goriška in novogoriška občina bi radi s pomočjo evropskih sredstev uredili povezovalno pot med Kostanjevico in goriškim gradom, zataknilo pa se je zaradi težav pri črpanju sredstev iz evropskega čezmejnega programa Slovenija Italija 2007–2013.

Stara povezovalna pot na Kostanjevico je zelo slikovita – v Gorici se začne v ulici Capella, ki je ohranila podobo starih goriških ulic: pot je še tlakovana s kamenjem, hiše imajo značilno goriško podobo. Prav v tej ulici, v hiši s številko 8, sta brata Edvard in Josip Rusjan izdelovala svoja znamenita letala. Hiše nato kmalu izginejo in pot se spremeni v gozdnata tla, kjer je skrbno varovana meja iz žičnate mreže leta 1947 presekala dostop do samostana in cerkve z goriške strani. Zdaj v mreži zeva velika odprtina, kontrole na meji ni več, pogled navzdol pa hkrati zaobjame Gorico in Novo Gorico. Pot se nato vije mimo ostankov nekdanjih kamnitih kapelic, posvečenih skrivnostim iz Marijinega življenja, in skozi oljčnik pripelje do kostanjeviške cerkve. Po natanko isti poti, kot so jo pred dvesto leti prehodili frančiškani med selitvijo iz samostana sv. Antona v Gorici na Kostanjevico, je bila pred dobrim mesecem dni procesija, na kateri je več kot 150 pohodnikov z obeh strani meje pospremilo novogoriške frančiškane na Poti spomina. Takrat se je prvič po drugi svetovni vojni zgodilo, da je kateri od goriških nadškofov v kostanjeviški cerkvi maševal za slovensko skupnost. To je v slovenščini storil goriški nadškof Dino De Antoni.

Obe občini, goriška in novogoriška, že od odprave meje načrtujeta povezovalno pot med Kostanjevico in goriškim gradom, ki bi jo uresničili s pomočjo evropskega denarja. »V okviru tega projekta bi na slovenski strani obnovili kapelice in uredili pot, tudi do parka Rafut, del denarja pa bi namenili Škrabčevi knjižnici v samostanu,« je pojasnil direktor Regijske razvojne agencije za severno Primorsko Črtomir Špacapa. Na italijanski strani pa bi vzpostavili povsem novo povezavo med mestom in gradom.

Projekt je vreden poldrugi milijon evrov, polovico denarja bi porabila slovenska stran, polovico italijanska. Vendar je program ustavljen zaradi nesoglasij med Slovenijo in italijanskima deželama Veneto in Emilia - Romagna pri črpanju evropskih sredstev.
Po zadnjih pojasnilih službe vlade za lokalno samoupravo bodo stvari vendarle začeli reševati. »Za uresničitev dvoletnega projekta imamo že vse pripravljeno, če gledamo optimistično, bi ga lahko junija začeli uresničevati,« se nadeja Špacapan.