Od hiše so morali samo pujsi

Prevalje – Pred skoraj desetletjem, ko se je družina Štrucl iz Črne na Koroškem preselila na kmetijo v hribovski vasi Jamnica nad Prevaljami, so v svojem gozdu uredili prvo stezo za gorsko kolesarjenje. Danes se ponašajo z edinstvenim gorskokolesarskim parkom z devetimi potmi v skupni dolžini sedemnajst kilometrov in z višinsko razliko 515 metrov, ki se razprostira ne le na njihovem posestvu, pač pa po travnikih in gozdovih še šestih sosedov. 

»Naša kmetija je drugačna od drugih, saj je pri nas osnovna dejavnost turizem, kmetijstvo pa dopolnilna,« pove Anej Štrucl, ki je aprila gostil kolesarje iz devetnajstih držav. Z gorskim kolesarjenjem se je pred več kot dvema desetletjema začel ukvarjati njegov oče, Dušan Štrucl - Dixi, ki je kot najemnik hotela v Črni na začudenje mnogih vse stavil na gorsko kolesarjenje. Ko so kupili turistično kmetijo Koroš, so najprej zbrali sosede in jim povedali, da se nameravajo še naprej ukvarjati z gorskim kolesarstvom. Vse okoliške kmete, ki se večinoma ukvarjajo s turizmom, so povabili k sodelovanju.

Zemljevid kolesarskih poti. Za povečanje kliknite na zemljevid.

Po koline k Peršatu

»Jamnica je poseben svet. V njem si vsi pomagamo in se podpiramo,« pravi Anej, ki, potem ko napolni svoje kapacitete, goste nastani pri najbližjih sosedih, Miklih, in nato še pri drugih, dokler vsak kolesar ne dobi svoje postelje. Miklov sin Matevž je tudi Anejev gorskokolesarski vodnik. »Jaz sem ga navdušil,« trdi Anej in spomni, da je bil Matevž star komaj štirinajst let, ko so prišli v Jamnico. »Če kolesarskega parka ne bi bilo, bi zagotovo imeli manj gostov,« povedo pri Miklu, kjer so prepričani, da so s parkom dobili edinstveno ponudbo. Pri Peršatu gospodar Damjan Kert pomaga s stroji za delo v gozdu, Gradišniki pa so se specializirali za izdelke iz mleka. »Prav se nam zdi, da imajo od naših gostov vsi koristi,« pove Anej, ki priznava, da je bil ob prihodu na kmetijo navdušen le prvo leto, potem pa je imel nekaj časa veliko krizo.  Danes pri Korošu, kjer so prvi dve leti gospodarili skupaj z nekdanjima lastnikoma, pod eno streho živijo tri generacije. Anej je za prvorojenca, štiriinpolletnega Iva, za hišo uredil kolesarsko stezo, a fantič najraje sede na sedež na očetovem kolesu in se z njim odpravi urejat kolesarske poti. »Tam koplje kot velik,« je zadovoljen oče. Najmlajša, leto in pol stara Aria, je še opazovalka.

Center gorskokolesarskega parka je kmetija Koroš. Foto: Tomo Jeseničnik

Živina na paši, gospodarja na kolesu

Na kmetiji so kljub usmeritvi v gorsko kolesarjenje obdržali vso živino, ki je v prosti reji. To pomeni, da je na paši od aprila do oktobra, kolikor traja tudi kolesarska sezona. Kmetijo so morali zapustiti le pujsi. Njihov prostor so namenili za kolesarnico, ki je edina na kmetiji nadzorovana z vsemi možnimi tehničnimi varovali. V njej hranijo kolesa, ki jih posojajo gostom, ter tista, ki jih gostje pripeljejo s seboj. Gorskokolesarski park Jamnica, ki ni namenjen začetnikom, je za kolesarje z vsega sveta izhodišče, v katerem se praviloma zadržijo le kakšen dan, potem pa jih Anej in Dixi s kolesi v prikolici vozita po vsej Sloveniji, od Posočja do Bleda in Logarske doline, pa tudi po hrvaški Istri. Povsod sodelujeta z lokalnimi vodniki.  

Za poti ne podirajo dreves

»Naši gostje praviloma spadajo v višji srednji razred, ki je pripravljen pri nas precej porabiti,« opaža Anej. Njegovo znanje in delo vse bolj cenijo tudi v tujini. Zadnje tedne na avstrijski strani Pece za upravljavca smučišč ureja podoben kolesarski park, kot ga ima okoli svoje hiše. »Seveda je drugačen. Podlaga je druga, teren je bolj strm ...« našteva Anej. Kolesarji se bodo lahko pri Avstrijcih s kolesi spuščali z vrha gondole v dolino, na naši strani pa bodo goro Peco spoznali od znotraj, s kolesarjenjem po opuščenih rudniških rovih rudnika v Mežici. Ideja o kolesarjenju po podzemlju Pece je bila Dixijeva, tako kot gradnja snežnih gradov v Podpeci. »Vse je tako, kot mora biti,« pravijo pri Korošu, jezi jih le zakonodaja, ki omejuje vožnjo s kolesi, čeprav tudi Štruclovi ne podpirajo zamisli, da bi se s kolesi lahko vozili kar tako povsod. »Naši gostje se v naravi nikoli ne vedejo nespoštljivo, enako ravnamo mi, ko urejamo kolesarske proge. Zanje nikoli ne podiramo dreves, pač pa se jih izognemo. Edino, kar storimo, je, da pokosimo podrastje.«