Od Spreeja do Jadrana

Po srečanjih s francoskim predsednikom Nicolasom Sarkozyjem in britanskim premierom Gordonom Brownom je slovenski premier Borut Pahor z obiskom pri nemških kanclerki Angeli Merkel sklenil krog dvostranskih srečanj z voditelji treh ključnih evropskih držav. Vpetost Slovenije v evropski okvir sicer narekuje vsebino takšnih srečanj (v zadnjem obdobju predvsem spoprijemanje s finančno in gospodarsko krizo), a po drugi strani so pričakovanja povezana predvsem z reševanjem temeljnega slovenskega diplomatskega problema, odnosov s Hrvaško.

Po predsedovanju EU, ki je bilo tako med pripravami kot med polletnim usmerjanjem povezave vodilo in cilj zunanje politike, slovensko diplomacijo čaka novo osmišljanje in iskanje raison d'être. Že pogled na zemljevid zadostuje, da se zdi ukvarjanje z evropsko sivo liso na Balkanu in z njo povezanimi slovenski (političnimi, varnostnimi, gospodarskimi) interesi samoumevna prednostna naloga. Tudi med predsedovanjem EU je bilo približevanje dežel Zahodnega Balkana povezavi med ključnimi cilji, a temeljiti premiki le niso bili narejeni.

Pahor je tudi v Berlinu lahko še enkrat občutil, kakšen duh prevladuje v »starih« članicah glede širjenja EU na Balkan. Zaradi težav z lizbonsko pogodbo, gospodarske krize in notranjepolitičnih razlogov (nenaklonjenost javnosti) je širjenje povezave manj pomembno. O prihodnjem vstopu Hrvaške sicer zadržkov ni (o kakršnem koli hitenju bi težko govorili), a vse druge balkanske države obravnavajo, kakor da še sploh niso vstopile v čakalnico. Nemški krščanski demokrati kanclerke Merklove so v program za evropske volitve kar zapisali, da bodo po vstopu Hrvaške vrata EU do nadaljnjega zaprta, ker da se mora povezava po širitvi najprej notranje utrditi. Evropska perspektiva, ki je bila doslej obravnavana kot spodbuda reformam v gospodarsko opustošenih in politično nestabilnih deželah na Balkanu, se izgublja v megli.

Glede Hrvaške pa je Pahorju v kanclerski palači ob reki Spree le uspelo doseči, da se je Merklova odločno zavzela za mediacijo sveta modrecev pod vodstvom Marttija Ahtisaarija, ki naj bi čim prej pripeljala do rešitve žgočega vprašanja meje. To, da je hrvaški predsednik Stjepan Mesić dan prej uglednega nobelovca poimenoval kot »politika splošne prakse«, kakršnih imamo dovolj na obeh straneh Kolpe, je najbrž znamenje pomanjkljivega razumevanja evropske povezave. Tudi simptomatični poskusi (predvsem na hrvaški strani), da bi na svojo stran dobili katero od ključnih evropskih držav, zaradi načina delovanja EU ne morejo biti uspešni. Namesto neposrednega vpletanja lahko voditelji kvečjemu ponudijo zadržano stališče in spodbudo k pripravljenosti na kompromis.

Največji izziv slovenske politike je, kako uspeti v prepričevanju, da mora rešitev zagotoviti Sloveniji povezavo ozemeljskih voda z mednarodnimi vodami. To Hrvaški ne odvzema ničesar, Sloveniji pa odreja geografski in z velikansko vlogo Luke Koper še gospodarski položaj. Tudi načrtovani nemško-slovenski pogovori o sodelovanju Deutsche Bahn (DB) pri posodabljanju slovenskih železnic in logistiki so povezani s prihodnostjo slovenskega pristanišča in njenega položaja na Jadranu v boju s tekmeci. Luka brez sodobne železnice do Kopra izgublja konkurenčno prednost in položaj vrat v srednjo Evropo. Tako je vključevanje Slovenije v omrežje transportno-logističnega velikana DB, ki se tako ali tako širi na vzhod, v obojestranskem interesu. V takšnem kontekstu luka in z njo povezani slovenski (pomorski) cilji morda niso zanemarljivi niti za Nemčijo.