Tiskane izdaje
Koper – Hodili smo dve uri in 10 minut in prehodili kakih sedem kilometrov. Začeli smo pri nekdanjem mandraču Sv. Andreja (po koprsko – Bošedraga) in končali pri Sv. Katarini, v ankaranski občini. Ves čas je deževalo, ampak razpoloženje v logističnem babilonskem stolpu je bilo optimistično. Večkrat sem se vprašal, ali bi ugledal kamen, ki ga je pred skoraj 60 leti tako ali drugače vgradil režiser, dramatik in esejist Dušan Jovanović. Tudi on je poleti 1957 kot dijak ljubljanske gimnazije Moste poldrugi mesec kot brigadir pomagal graditi naše pristanišče. Zdaj je ponosen, da je bil zraven.
»Prignali so nas kot sužnje v Egiptu na popolnoma pust kraj,« je povedal pred nekaj meseci v Kopru. »Kamni so bili veliki, jaz pa rahitičen. Nalagali smo jih na vozičke in jih porivali do morja.« Poglejte danes, kaj so »egiptovski sužnji« zgradili med Sv. Andrejem in Sv. Katarino. Kaj je nastalo na 280 hektarjih površine. A danes so drugi časi, druge energije.
Ob sobotnem dnevu odprtih vrat koprskega pristanišča se je pojavil tudi nekdanji vzdrževalec mehanizacije, priletni Franc Hrovatin, ki je leta 1957 pomagal nalagati muzejski bagerček na plavajočo ploščad, s katere so poglabljali morsko dno bodočega prvaka med pristanišči na Jadranu. Bagerček Rapier je razstavljen ob glavni luški cestni žili. S takšno igračko so se lotili orjaškega dela.
V soboto so z avtobusi, ladjicama, vlakcem in kolesi sprejeli od 3000 do 4000 radovednežev, v vsem letu jih vodijo več kot 20.000. Obiskovalcem je vse težje ustreči. V pristanišču je čedalje večja gneča. Dvigala vseh vrst, velikosti in oblik, tovornjaki, kombiji, prikolice, motorji, avtomobili, vlaki, pešci, vse nekam šviga in gre. Tovora vse več, zahteve lastnikov večje, varnostniki vse strožji.
Pristanišče razgali pešcu
Pot nas vodi mimo potniškega terminala, na katerem je privezana potniška ladja Thomson Spirit. Thomsonove križarke letos priplujejo 19-krat z več kot 25.000 potniki. Letošnja sezona bo druga najboljša v desetletju poslovanja tega terminala, na kar pa delavci pristanišča gledajo malce zviška. S turisti služijo predvsem podjetniki zunaj pristanišča, sami Luki pa več kapne, ko pretovarja kontejnerje, avtomobile in drugo blago. Luka se je s tega območja umaknila in občini odstopila 30 hektarjev, da je uredila severno obvoznico, ki omogoča promet okoli mesta.
V zorilnici banan jih je trenutno 500 ton, namenjenih predvsem za slovenski, hrvaški in deloma bosanski trg. Banana mojster Danko Vadič, ki obvlada postopke zorenja, pojasni, da tovorijo sladke sadeže iz Južne Amerike vse manj z bananjerami in vse več v zabojnikih. Veliko lažje je manipulirati in ravnati s kontejnerji. »Vse več tovora se preusmerja v zabojnike,« pojasnjuje prekaljena poznavalka pristanišča Tatjana Jazbec. »Vanje zdaj spravljajo že nekatere sipke ali razsute tovore.«
Na kontejnerski terminal
Makovi cvetovi sredi pristanišča
Foto: Boris Šuligoj/Delo
Velik problem je gost promet. Če bi imeli še dva vhoda, bi se promet drugače razporedil. Tekel bi hitreje, varneje in učinkoviteje, pa še mesto bi bilo razbremenjeno, ker bi se večina tovora izognila mestnim cestam. Na glavni prometnici v pristanišču merijo hitrost. Če kateri od voznikov večkrat krši predpise, mu vzamejo dovolilnico za vožnjo v pristan.
Na tisoče kubikov natančno zrezanega in lepo zloženega lesa se suši, zrači in čaka pod strehami na svoj trenutek. Z zorenjem in obdelavo pridobiva vrednost. »Največ ga prihaja iz Avstrije, vendar pa ne vemo, koliko ga je pred tem v Avstrijo prišlo iz Slovenije,« ugiba naša vodička. Med prvim in drugim pomolom zdaj gradijo največje večnamensko skladišče v državi (za generalne in sipke tovore), ki meri 16.000 kvadratnih metrov. Zanj (in za opremo) bodo v prihodnjih letih namenili kar 42 milijonov evrov. Prva faza bo končana do konca septembra, ko bo Luka Koper priredila veliko slavje za svoje stranke ob 60. jubileju.
Ankaran in Triglav sta palčka
Pred kratkim so se lotili tudi barvanja in ličenja velikega žitnega silosa. To je najvišja stavba v Luki, vidna od daleč, saj štrli 36 metrov visoko. Zgradili so jo leta 1989, namenjena je bila vojvodinskemu žitu, ki bi ga morali od tod izvažati v svet. Dve leti kasneje je vojna na Balkanu spremenila načrte. Še sreča, da veliko žita pridela tudi Madžarska, ki zdaj uporablja silos. Med ladjami velikankami sta še zmeraj privezani tudi dve slovenski vojaški ladji: Ankaran je s svojimi 25 metri pravi palček, a tudi 50-metrski Triglav se ne more primerjati s kontejnerskimi (367-metrskimi) maticami in 300-metrskimi bulk carrierji (za razsute tovore).
Mercedes prevoza luksuznih limuzin ne zaupa vsakomur, zato so na ta posel v Luki posebno ponosni.
Foto: Boris Šuligoj/Delo
V prvem bazenu je nosilka avtomobilov, na katero vozijo luksuzne mercedese za Daljni vzhod. Na ta posel so v Luki nadvse ponosni. Mercedes prevoza avtov ne zaupa vsakomur. Z vlaka pa skupina študentov raztovarja na stotine avtomobilov iz tovarne korejske Kie na Slovaškem. »Šoferji morajo nositi posebne obleke, brez zadrg, gumbov, brez ur in drugih predmetov, s katerimi bi lahko kaj poškodovali. V Luki med prvimi zvemo, kaj se dogaja v svetu, kateri avtomobili so najbolj priljubljeni, katere barve so v modi, kakšne so novosti na avtomobilskem trgu. Trenutno imamo v pristanišču 30.000 vozil. Zato poleg garaže za 8000 avtov pripravljamo gradnjo še ene za 5000. Pri avtomobilih je edina težava, da jih ne moremo zlagati drugega na drugega,« pravi Tatjana.
V pristanišču dela na desetine različnih strokovnih profilov, zato je med tisoč redno zaposlenimi in tudi kakih 600 najetimi delavci nakopičenega veliko različnega znanja, ki rojeva izredno sinergijo. »Nemalokrat smo v Luki poskusni zajčki za druge. Ko smo v času Jugoslavije potrebovali nova velika dvigala, jih je morala mariborska Metalna načrtovati in zgraditi posebej za naše potrebe. Po toliko letih jih veliko še zmeraj uspešno deluje. Eno smo morali dati pred enim mesecem v razrez. Nujne so inovacije, kreativnost ... Ne zavedamo se dovolj, kakšna učna baza za celo državo je to pristanišče.«
Podobe z vsega sveta
Na vsakem koraku videvamo podobe z vsega sveta: od najboljše pražene kave do avtov vseh vrst, od strumno zrezanega lesa do kerozina za bližnja letališča, od pločevine za korejske avtomobile do živine, ki čaka na svojo prvo in zadnjo plovbo, od najsodobnejših vagonov do dvigal, ki segajo 115 metrov visoko, višje od koprskega zvonika, ki meri 54 metrov, od varnostnikov, ki nas spremljajo prek videonadzora in opozorijo, če česa ne smemo, do inšpektorja, ki pregleduje zadnje zabojnike letošnjih izraelskih pomaranč Jaffa. »Če odkrijemo kaj nesprejemljivega, zavrnemo celo pošiljko,« pravi dežurni fitosanitarni inšpektor Zdenko Grando.
Iz nekoč zakotnega majhnega ribiškega pristanišča je v 60 letih kljub številnim nerazumljivim nasprotovanjem zrasel paradni konj, ki ga levi in desni politični prvaki s ponosom radi kažejo tujim državnikom. Pristanišče prinaša mestu in državi zlate čase.
V daljni preteklosti je bil Koper daleč pred Trstom in Reko. Toda zlata doba je trajala le do 18. stoletja, ko so Trst in Reko razglasili za (carinsko) svobodni pristanišči. Dokončno pa je Koper izgubil prevladujočo vlogo s propadom Beneške republike oziroma z odločilnim udarcem, dograditvijo železnice Dunaj–Trst leta 1857. Šele 110 let kasneje so tudi do koprskega pristanišča zgradili prvi tir, in Koper je spet začel svoj vzpon. Leta 1973 so prišli prvi kontejnerji, tedaj je bilo prostora za 2400 kontejnerjev, danes jih imajo čez 900.000 na leto. Z lahkoto bi jih imeli vsaj 350.000 več. In tu se pred jutrišnjim okroglim rojstnim dnevom (23. maja 1957 so ustanovili Pristanišče Koper) prikrade vprašanje: se bo zgodovina ponovila in bo Koper še enkrat izgubil primat?
